Slovenske vojaške enote v prvi svetovni vojni 1914-1918

[gormar]

Že prej pa so jih imeli (konje) v zaledju kot v Slovencu piše Rihard Drole:

Slovenec 6.maja, 1916:

Pozdrav iz dragonskih streiskih jarkov.

»Dragonci marširajo!« so kričali vaški otroci, ko se je začulo peketanje konj na trdi prašni cesti. — Manever. Vaščani so se zbirali v gruče in tudi marsikatero dekliško okno se je nalahko odprlo in kodrasta glavica mladega dekleta je skrivaj kukala izza »rožmarina nemškega« in njena ustna so poltiho vzkliknila: »Dragonci, to so fantje,« Kako tudi ne. Mladi, svetli konji, divji kot satani, na njih kot luč bleščeče se jermenje in v sedlu mlad dragonec vesel in svetal, da je bilo veselje. Na glav rdeča čepica, ali svetla čelada, ob kojej so se solnčni žarki kar lomili. Na životu modri jopič s svetlimi gumbi in rumenimi našivi, po plečih in hrbtu ogrnjen kožuh enake barve z kosmatim ovratnikom ter v polkrogu čez prsa spetimi vezmi rmenočrne barve. Na prsih na desni strani časten znak: »strelec in jezdec«, ki se je redno svetil kot luč. Rdeče hlače, zlikani škornji in svetle ostroge ter dolga, kot solnčni žarek svetla sablja, vse to je dajalo vzroka dovolj, da so dekleta odpirala okna in si šepetala: »Čez dragonce jih pa ni!«

Prišla je vojska; in odrinili smo s pogumom v srcu na naše vežbališče k skupni sveti maši. Ne morem popisati veličastnejšega prizora. Sedeli smo skozi celo mašo s povzdignjenimi sabljami v sedlu. Nepregledne kolone jezdecev so stale mirno kot izklesani kipi, ustna pa so šepetala: »Z Bogom domovina.« Noben konj ni zarezgetal, kakor bi se zavedal veličastnega trenotka. Svetile so se čelade in sablje in srca vseh so bila polna navdušenja. Po sveti maši je sledila prisega. Dvignile so krepke, roke težke sablje visoko v zrak in trikratni »hura« iz mladih grl je pretresel ozračje. Zarezgetali so konji, nategnile so vajene levice vajeti, zapeketalo je po cesti in odjezdili smo na kolodvor ovenčani s cvetjem in cveticami. Pihal je vlak med domačimi livadami, okrašen s slovenskimi cvetovi, ki so uveneli, ko smo dospeli v gališke neizmerne poljane, ki so dosedaj napojene s krvjo in razorane od granat . . .


Pojezdili smo v bojni metež. Švigali kot strela na patrulje, s poročili in pošto. Zasledovali smo kozake, ki so nas s strahom imenovali »rdeče hudiče« — prodirali na polju slave in — slavno umirali.
Vidna je bila naša uniforma od sovražnika in morali smo jo zamenjati s sivo. Zamenjali smo tudi čelade s sivimi čapkami. Začudeno gledate zato dragonca, ko pride na dopust siv in ni več tako lepo rdeč kot nekoč . . ,
Vojska je pač mnogo izpremenila, tako tudi nas. Sedaj smo v strelskih jarkih in se bojujemo peš. Na karabinih se nam svetijo bajoneti in ne več sablja ob strani. Živimo enakomernejše življenje, ni več onega viharja na konjih, ni več dira za kozaki, stojimo na straži ramo ob rami. Ko pa vržemo sovražnika iz njegovih postojank, se zopet prične ono veselo viharno življenje na konjih, katerega vsak izmed nas pogreša. Zopet bode konj pod nami, zopet ljubljenka sablja ob strani in zopet vihar iz kraja v kraj in če treba v smrt. Na grobeh v teh neizmernih poljanah pa bode zopet pričal sablja stoječa navpik da tu počiva neukročeni dragonec ki si je želel viharnega življenja zmage in junaško smrt . . ,

Pošiljamo nebroj pozdravov vsem čitateljem cenj. »Slovenca« vsem zavednimi Slovencem in Slovenkam slovenski dragonci:

Rihard Drole, Ivan Škraba, Jakob Baraga, Franc Muršek, Ivan Rubin, Franc Korošec, Alojz Jane, Lovro Jan, Anton Jakob, Franc Prešern, Martin Ivanšek, krojač Kenk in poddesetnika: Anton Hrastnik in
Emil Koprivnikar.

R. D.(Rihard Drole)

[gormar]

Pa še eno pismo iz leta 14:

25.decembra 1914:

Dragi stariši!

Pišem Vam na bojišču, daleč od doma, ravno opolnoči.


Sveti večer! Naša četa je prišla danes ob osmih s patrulje. Cel dan smo bili v hudem ognju in proti večeru so nam začeli Rusi pošiljati božične darove - granate in šrapnele. Žvižgale in razletavale s se krogle nad nami in pred nami, a k sreči smo bili v gozdu in nam niso napravile posebne škode.

Končno je prišla druga četa in smo dobili povelje, odriniti v ozadje. Došla četa pa je imela ostati na našem mestu do jutra. Jokali smo vsi, ko smo se na sveti večer poslavljali na takem kraju. Bog ve, če ne bo tu stoječa straža še nocojšnji večer ujeta ali pa razbita. Bog jo obvaruj! Prišli smo domov v vas Skalnik, kjer smo postavili konje v hleve h kmetom. Bili smo v neki hiši (poljsko halupa) trije možje — vsi Dolenjci.

Med nami je tudi korporal Hočevar, zelo fejst fant. Osnažili smo konje in šli v halupo. Šli smo vsak s svojo menažno skodeljo po čaj. Danes je bil zelo dober. Nadrobili smo vanj prepečenca in posedli krog mize. Pomenkovali smo se, kako je sedaj doma. Vsi smo bili več ali manj otožni, saj so komaj 2 km proč mogočno grmeli topovi in pokale strojne puške. Od veselja smo jokali, da smo tako srečni, da nam vsaj nocoj ni treba ležati v bojni črti. Medtem ko jaz pišem te vrstice, trgajo granate trupla naših fantov tam zunaj na polju.



Ob 10. uri smo šli k vojaški kuhinji, kjer je stalo božično drevesce.

Okrašeno je bilo — s čem? Par sveč, nekaj patron in prepečenec. Krog drevesca je stal cel škadron. Nemo smo gledali drevesce in marsikateremu je trepetala solza v očesu, kajti vsak je mislil na dom in domače božično drevesce. Potem je prišel naš ritmojster, imel kratek nagovor, potem pa razdelil vsakemu nekaj čokolade in po dve cigareti.


Potem smo stopili v krog in tovariš Hočevar, zelo dober pevec, je naprej zapel:



Solnce je za goro šlo,

bilo je tak žalostno . ..



Nato smo se molče razšli. Ko pridemo na stanovanje, je bila na mizi že božičnica. Miza pregrnjena z belim prtom, na prtu seno, na senu na sredi sveča, zataknjena v oves, in na vsakem voglu mize hleb ovsenega kruha in hostije. V skledah na mizi krompir, zelje, riž, a vse nesoljeno, ker tu ni dobiti soli. Večerjali smo vsi trije z veseljem, ker smo bili lačni; vmes smo se pa pogovarjali, kako malo smo preje vedeli ceniti dom in domačo oskrbo. Po večerji smo vsi trije pokleknili krog mize in molili, potem se pa spravili spat na hlev v samo. Tako sem preživel sveto noč.

Srčen pozdrav. R. D.

[rodoslovec]

Če ima kdo kakršnekoli informacije o pehotnih polkih, kje, kako so se premikali, bi bil vesel če objavite, jaz iščem, a brez uspeha.

[305]

Tudi vojno pot teh enot je Švajncer opisal v že omenjeni knjigi.

[aljaz]

Tudi na medmrežju je na voljo precej strani, ki navajajo premike enot med vojno.

[por.Malgaj]

V bistvu je vse že znano, novosti pa bolj malo

[rodoslovec]

Zdajle, ko sem po dolgem času zopet gor, sem malce pregledal seznam in spisal vse enote, ki so imele okoli 40 % ali pa več Slovencev v njih, tako da kot je že mislim da en uporabnik povedal, se seznam precej zmanjša. Če sem kaj narobe napisal ali kako enoto ne vpisal, me prosim popravite

Pehotni polk št. 17 z 86 % Slovencev
Pehotni polk št. 87 z 86 % Slovencev
Pehotni polk št. 97 z 45 & Slovencev

Dragonski polk št. 5 z 51 % Slovencev

Polk poljskih topov št. 7 z 64 % Slovencev
Polk poljskih topov št. 8 z 56 % Slovencev

Gorski topničarski polk št. 3 z 48 & Slovencev

Divizija težkih havbic št. 3 z 48 % Slovencev

Trdnjavski topničarski polk št. 8 z 48 % Slovencev

Saperski bataljon št. 3 z 45 % Slovencev

Pionirski bataljon št. 3 z 45 % Slovencev

Domobranski pehotni polk št. 27 z 86 % Slovencev

Domobranski pehotni polk št. 5 z 45 % Slovencev

[305]

zanimivo bi bilo primerjat stanje leta 1914 s tistim leta 1918.

[rodoslovec]

zanimivo bi bilo primerjat stanje leta 1914 s tistim leta 1918.

Misliš, da bi se dalo najdit kaj podatkov o sestavu iz leta 1918?

[rodoslovec]

http://www.austro-hungarian-army.co.uk/div1918.html

Nekaj piše tukaj, malenkost, piše pa tudi ogromno na wikipediji: http://sl.wikipedia.org/wiki/Seznam_avs ... kih_polkov, pri skoraj vsakem piše PO REFORMI 1918, vredno pogledat