Miha Šimac - Vojaški duhovniki iz slovenskih dežel

[klemen55]

Pozdravljeni,

Konec lanskega leta je pri založbi Teološke univerze v Ljubljani mnogo pretiho izšla knjiga našega člana Švejka, ki opisuje delovanje slovenskih vojaških duhovnikov v habsburški monarhiji in Državi SHS do leta 1919. Ker do danes nisem zasledil še nobene recenzije omenjene knjige, gospod Obersturmfeldkurat Dr. Švejk pa je očitno tudi preveč dolenjsko skromen (malo verjetno) in gorenjsko len (bolj verjetno), da bi sam predstavil svojo knjigo na forumu, sem se odločil, da bom v omenjeno jabolko zagrizel sam.

No, pa če začnem kar na začetku pri splošnih, osnovnih podatkih o sami knjigi. Naslov omenjene knjige je sledeči:

Miha Šimac: "Vojaški duhovniki iz slovenskih dežel pod habsburškim žezlom", Založba Teološke fakultete, Ljubljana 2014

Knjiga je izšla v nakladi 300 izvodov, ima 422 strani, stane 23 EURO in je na voljo v Škofijski knjigarni v Ljubljani ali preko spletne knjigarne Emka. Morda tudi še kje drugje, toda to bo bolje vedel Švejk.

Knjiga je tematsko razdeljena nekako v tri dele. V prvem delu avtor opisuje začetke vojaške duhovne oskrbe v habsburških oboroženih silah, ki segajo v čas cesarja Maksimiljana I. (1493-1519), ki si je prizadeval ustvariti stalno vojsko, da bi tako omejil moč deželnemu plemstvu. Po številnih zapletih, reformah in vojnah je bil s posebnim cesarskim dekretom dne 4. decembra 1773 ustanovljen Apostolski vojaški vikariat, ki je tako postal osrednji organ, ki je skrbel ne le za duhovno oskrbo v avstrijski cesarski vojski, temveč je tudi bedel nad delovanjem vojaške duhovščine. Prvi vojaški škof je postal dr. Heinrich Johann von Kerens, dotedanji administrator škofije Dunajsko Novo mesto. Do leta 1867 se je na tem položaju zvrstilo še devet vojaških škofov, med njimi tudi škof grof Sigismund (Žiga) Anton von Hohenwart iz Kranjske, ki je bil na tem položaju med 1794-1803, se pravi v času francoskih napoleonskih vojn. Leta 1854 so bili prvič določeni tudi predpisi o oblačilih za vojaške duhovnike, ki so do tedaj delovali v navadnih duhovniških oblačilih. Po novih predpisih so vojaški duhovniki morali nositi avstrijsko črno službeno kapo s predpisano kokardo, uniformo pa sta sestavljala še do kolen segajoči črni suknjič (Klerikalrock) in tesne dolge črne hlače. V tem poglavju najdemo tudi podrobno opisan postopek prezentacije vojaških kaplanov in poimenski seznam vojaških duhovnikov (kaplanov) v 17. kranjskem, 47. štajerskem in 22. primorsko-dalmatinskem pešpolku med leti 1815 in 1867, med katerimi najdemo nekaj znanih imenov kot npr. Nikolaja Žica, ki se je izkazal pri Solferinu (1859) ali Frančiška Lavrenčiča iz Št. Vida pri Ptuju, ki je zaslovel leta 1848, ko je v boju pri Castretu osebno zaplenil sovražnikovo zastavo in bil odlikovan z zlatim križcem za duhovniške zasluge, katerega mu je na prsi osebno pripel maršal Radetzky.

Po sklenitvi avstro-ogrske nagodbe (1868) so vojaške reforme nove avstro-ogrske monarhije zajele tudi vojaško duhovščino. Vojaške superiorate in superiorje so ukinili, namesto njih pa so uvedli vojaške župnije in vojaške župnike. Sprva je obstajalo 17 vojaških župnij, po ena na vsako vojaško teritorialno okrožje, potem pa se je to število zmanjšalo na 15. Avtor je obdelal tudi notranjo ureditev vojaške duhovščine, se pravi kako je lahko nekdo postal vojaški duhovnik, kakšne pogoje je moral izpolnjevati, njihovo jezikovno znanje (slovenski kurati so bili cenjeni ravno zaradi tega, ker so mnogi izmed njih govorili več tujih jezikov), njihove dolžnosti, vprašanje napredovanj, odlikovanj, plač, štolnin, pokojnin, disciplinskih postopkov, vodenja vojaških matičnih knjig in ostalih zadev. Na koncu prvega dela avtor posveča nekaj strani tudi duhovni oskrbi ostalih veroizpovedi v habsburški armadi, med drugim tudi judovskih in muslimanskih vojakov, in kako je bilo to vprašanje urejeno v ostalih evropskih armadah. Tako so v Franciji katoliški duhovniki bili vpoklicani v vojsko in so se morali z orožjem bojevati v strelskih jarkih, medtem ko je Italija dobila svoje redne vojaške kurate šele na predvečer vstopa v vojno, sam vojaški vikariat pa je bil ustanovljen šele konca junija 1915.

Drugi, obšežnejši del knjige (str. 88-246) pokriva obdobje prve svetovne vojne, začenši z mobilizacijo, prvimi težavami ob razporeditvi vojaških duhovnikov in (političnem) preganjanju nekaterih slovenskih (tudi vojnih) duhovnikov s posebnim poudarkom na zgodbi vojnega kurata Marka Krajnca, ki je nato med leti 1915 in 1916 služil kot polkovni kurat 87. pešpolka. Posebna pozornost s posebnim poglavjem je namenjena na Slovenskem malo znanemu koroškemu duhovniku Janku Maierhoferju (1876-1948), ki je bil na začetku vojne zaradi razžalitve cesarja obsojen na leto dni težke ječe in da bi se ji izognil, se je Maierhofer (začasno) odpovedal duhovniškemu stanu ter prostovoljno priglasil v vojaško službo. Vse do odpusta iz vojske (1918) je služil na soški fronti kot navaden strelec pri 1. celovškem gorskem strelskem polku in bil celo odlikovan s srebrno hrabrostno medaljo 2. razreda, bronasto hrabrostno medaljo in Karlovim križcem. Nesrečni Maierhofer je tako verjetno postal edini duhovnik v celotni avstro-ogrski monarhiji, ki se je prostovoljno javil v vojaško službo z orožjem in je dejansko sodeloval v akcijah v strelskih jarkih.

V naslednjem (drugem) poglavju je opisano, kako so slovenski vojaški kurati doživljali prve mesece vojne, prve smrtne žrtve (prvi padli avstro-ogrski kurat je bil Slovenec - Žirovničan Valentin Rozman, vojaški kurat 7. koroškega pešpolka, ki je padel v prvih bojih avgusta 1914), spremembe pri premestitvah in razporeditvah vojaških duhovnikov, obdelano pa je tudi vprašanje novih vpoklicev na podlagi osebnih prošenj ali vojaških seznamov, katere so vodile vojaške oblasti v primeru vojne, na koncu pa se avtor spopade tudi z vprašanjem števila kuratov v avstro-ogrskih oboroženih silah in deležu Slovencev med njimi. Vmes se nahaja tudi seznam vojaških kuratov v slovenskih polkih in lovskih bataljonih med 1914 in 1918, vključeni pa so tudi črnovojniški polki, črnovojniški bataljoni in celo bataljon mariborskih prostovoljnih strelcev.

Temu sledi obširno poglavje o pastoralnem delovanju vojaške duhovščine, v katerem izvemo, kakšne naloge so opravljali vojaši duhovniki med vojno, kakšno opremo so uporabljali (vojaške kapele), vprašanje o mašnem vinu in hostijah, kako so potekale vojaške maše, pridige, spovedovanja in obhajila, kako je bila urejena duhovna oskrba za ranjene, umirajoče, umrle in ujete vojake, najdemo pa tudi krajše (1 stran), a zanimivo podpoglavje, kako je potekal izkop in prevoz mrtvih vojakov v domače kraje.

V četrtem poglavju so na začetku obdelana odlikovanja vojaška duhovščine - do konca vojne je bilo podeljenih 88 zlatih duhovniških križcev 1. razreda (1 Slovenec - mornariški superior Ivan Koršič) in 1,935 srebrnih duhovniških križcev 2. razreda (88 Slovencev) - mnogi slovenski kurati pa so prejeli tudi druga vojaška odlikovanja, med katerimi velja zlasti izpostaviti Signum laudis, katerega je prejel kurat Anton Vidav iz Opčin pri Trstu, ki je julija 1916 popeljal dve stotniji 157. črnovojniškega bataljona na frontne položaje na Doberdobski planoti. V omenjenem poglavju so obdelane tudi kritike in pritožbe čez vojne kurate s strani krajevne duhovščine, ljudstva, vojaštva in same vojaške duhovščine. Obravnavani so tudi nekateri primeri disciplinskih obravnav vojaške duhovščine, med katerimi velja morda izpostaviti primer slovensko-češkega kurata Ludvika Lačine iz goriške škofije, ki pa se je - tako zgleda - na koncu vedno nekako zmazal iz težav.

Peto poglavje je posvečeno zadnjemu letu vojne (1918), v katerih avtor posebno pozornost namenja pastorali med avstro-ogrskimi vojnimi ujetniki, ki so se vrnili iz Rusije in vlogi, katero so slovenski vojaški duhovniki odigrali med upori v Judenburgu, Radgoni in Codroipu. Žal Švejku še ni uspelo odkriti imena slovenskega vojaškega kurata, ki je nagovoril ljubljanski 2. gorski strelski polk po neuspelem uporu v Codroipu oktobra 1918, toda niti malo ne dvomim, da mu bo v bližnji prihodnosti uspelo odkriti tudi ta manjkajoči se podatek v slovenski vojaški zgodovini.

Zadnji del knjige je tudi najkrajši in je posvečen razpadu avstro-ogrske monarhije, vračanju slovenskih vojaških kuratov v domovino, vlogi, katero so odigrali pri slovenskih polkih med razpadom, zlasti pri 17. in 97. pešpolku (pri 87. pešpolku je polkovno komando prevzel kar polkovni slikar!), prvih zametkih duhovne vojaške oskrbi v Državi SHS in delovanju slovenskih vojaških kuratov med boji za severno mejo 1918/1919, v katerih sta se na svoj način proslavila Jernej Hafner in Ignacij Marinčič , ki sta se bojev udeležila kot navadna pešca z orožjem v roki. Za Marinčiča je celo ohranjena prošnjo, v kateri prosi za poseben papeški dispenz, ki je bil potreben v takšnih primerih. Poglavje se zaključi s kratkim, tri strani dolgim podpoglavjem o ureditvi vojaške duhovščine v vojski Kraljevine SHS/Jugoslavije.

Na koncu knjige (str. 270-389) so objavljene številne priloge. Gre za prepise različnih dokumentov, katere je avtor odkril med dolgoletnim raziskovanjem po dunajskem vojaškem arhivu, ki pokrivajo različna področja od prošenj za vpoklic v vojaško službo, izvlečkov iz službenih pravilnikov, dokumentov, ki obravnavajo disciplinske postopke, predlogov za odlikovanja do mesečnih poročil polkovnih kuratov iz različnih slovenskih enot (vključno 117. pešpolk!) v različnih časovnih obdobij na različnih bojiščih.

Kaj reči še na koncu? Švejk je obdelal eno izmed pozabljenih poglavij ne iz slovenske, temveč tudi iz avstro-ogrske cerkvene in vojaške zgodovine. Zadnji, ki je zares obširno raziskoval to področje je bil Viktor Lipusch daljnega leta 1938. V svoje delo je vložil ogromno energije, več let trdega raziskovalnega dela po dunajskem vojaškem arhivu (kar je v luči raznih plagiatov pri nas v zadnjem času že prava redkost), v času ko je tja slovenska noga le redko vstopila in navsezadnje ogromno denarja. Kdor ni imel nikoli opravka z dunajskim vojaškim arhivom, si ne more predstavljati s kakšno hitrostjo lahko tam brzijo evroti iz tvoje denarnice.

Kakšnih večjih pripomb ali kritik na knjigo nimam. Manjkajo seveda kakšne fotografije ali zemljevidi, toda v luči oblike in načina tiska, dejanskega števila strani in realnih razmer na slovenskem knjižnem trgu je to morda še bolje, ker drugače bi cena knjige verjetno krepko poskočila in tako postala dostopna le redkim izbrancem. Našel sem nekaj napak, ki pa so bolj pravopisne ali lektorske narave. Tako na primer na str. 135, kjer se nahaja seznam vojaških kuratov po slovenskih enotah so navedeni 155., 157. in 10. črnovojniški pehotni polk, kar pa seveda ne drži. Namesto polk bi moralo tam pisati bataljon, ker je šlo v tem primeru za samostojne črnovojniške bataljone. Poveljniku 27. domobranskega pehotnega polka tudi ni bilo ime Kutchera (str. 205), temveč Kutschera in podobne stvari, ki pa se, če to želimo ali ne, prikradejo v vsak tipkopis. Knjigo toplo priporočam vsakomur, katerega zanimajo slovenski polki med prvo svetovno vojno.

V vsakem primeru čestitke na opravljenem Herkulesovem delu, izdani knjigi in še na mnoge v bližnji in daljni prihodnosti, Švejk.

Še nekaj posnetkov iz knjige za pokušino.

[svejk]

Dober dan želim!

Hvala Klemenu za izčrpno predstavitev knjige in zapisane čestitke ter spodbudne besede.
Kar zadeva dostopnosti same knjige, vem, da so jih imeli še prejšnji teden tudi v Konzorciju. Za ostale knjigarne pa težko povem kaj več.

- Fotografij in zemljevidov v tej knjigi res ni, so pa zato ob koncu dodani transkripti dokumentov, ki so tako ali drugače tesno povezani z duhovniki iz naših dežel v vojaški suknji. Tudi to je neke vrste "slika" določenega trenutka in dogajanja med njimi. Za fotografije in morebitne zemljevide, ki bi prikazovali te osebe iz naših dežel, bo najbrž še čas in priložnost ob morebitni objavi kakšne druge razprave. - Kot vsakemu avtorju, se je seveda tudi meni zgodilo, da si ob odprtju še sveže knjige iz tiskarne najprej naletel na - napake. O njih je nekaj besed spregovoril tudi Klemen. Mi je žal, da je do teh prišlo, hkrati pa so tudi te napake neke vrste izziv za prihodnja raziskovanja. Saj le-ta tudi na področju vojaške duhovščine še zdaleč niso končana. Pravzaprav - so se šele dobro začela. Ne le pri nas, tudi zunaj naših meja se zdi, da je raziskovanje te tematike očitno zanimivo. Tako je samo lani izšlo kar nekaj knjig, ki so obravnavale duhovno oskrbo tako v britanskih, kanadskih, ameriških kot tudi v nemških oboroženih silah. Seveda pa tu ne umanjkajo različne razprave, ki zadevajo tudi habsburško monarhijo. Se bom po svojih močeh trudil, da v tej smeri tudi sam dodam še kakšen kamenček.

Hvala še enkrat za spodbudne besede pa tudi za vse napotke, opozorila, nasvete, ki sem jih bil deležen s strani nekaterih članov foruma.

Vse dobro!
Vaš Švejk