Matevž Mlakar, spomini na prvo vojno

[gormar]

Pod roko so mi prišli spomini Matevža Mlakarja, (1894- 1985) objavljeni v knjigi Andrejeva stopinja (Milena Ožbolt, 2004), ki so bili zapisani v narečju na podlagi posnetkov iz leta 1984.

Matevž je bil najprej na naboru v Ložu leta 1914, vendar zavrnjen, za dva meseca nato pa ponovno na naboru v Logatcu in potrjen k IR97.
Nato je odšel v Radgono, kjer so ga po 14 dneh premestili k "geviršic regumentu". Ne pove k kateremu regimentu, samo da je bil v Frauenbergu in da je bil njegov komandant Lovro Pogačnik, uberlajtnant (bivši poslanec ljudske stranke).
Nato so bili prestavljeni v Koritnice, on pa k strojnim puškam v Slavino. Na fronto je bil prestavljen 1916, na koncu 9. ofenzive, na Škrbino.
Na položaju nad Kostanjevico (Bilje, Fajtni hrib) je prislužil srebrno hrabrostno medaljo. Skupaj z "cugsfirerjem" Cvetetom iz Celovca, sta vsak z svojo strojno puško pregnala Italijane in rešila šesto četo, ki ji je poveljeval neki Čeh (priimka se ni spomnil). Omenja še bataljonskega komandanta hauptmana Šporerja, z katerim sta se peljala čez reko Piavo.

Vse to pišem zato, če bo kdo če kaj vedel o ljudeh, ki so omenjeni v tej zgodbi in v katerem regimentu bi lahko služil Mlakar.
Omenjeni zvočni posnetek bom poskušal digitalizirati in ga bolj podrobno predstaviti.

[305]

Se priporočamo!

"geviršic regumentu".

gebirgs šic
Gebirgs Schützen Regiment

Tako Lovro Pogačnik kot Šporer sta služila v LIR27/GSR2.
Torej našem domačem 2. gorskem strelskem polku.

Uganka rešena.

[gormar]

Ena zgodbica.....

LETNIKE 1894 SO POKLICALI PRVE

Tako se je 1914 leta začela prva svetovna vojna. Joj, o tem bi lahko povedal!!! Žalostno je bilo takrat.

Mene so poklicali – bil sem zelo majhen, kot sem še danes, kajne – letnike 1894 so poklicali prve kakor za rezervo, za aktivnimi. Aktivni so šli najprej in že so za rezervo vpoklicali letnike 1894. Šli smo na vestirengo v Stari trg. Bom povedal, se bodo smejali in bodo rekli: »Ti si pa ‘kunde‘!«… Tam so bili stražarji, na tistem prostoru, kjer je bila vojaška kontrola in tam je bil pregled za nas, vestirenga. Pa pravi nekdo:

»E, tistile mali pa ne bo potrjen!«

Drugi pa pravi: »Kaj?! Pa staviva za liter vina! Ga bodo pa k dragonarjem dali, boš videl!«

In tako sem bil jaz na pregledu. Tisto je bilo kakor v neki veliki verandi. Tam so sedeli župani, in vsaka župnija je imela tudi svojo komisijo. V komisiji je bil takrat – mislim da – pokojni Štefančič iz Pudoba. Pred menoj je bil na pregledu Jakob Baraga, pa Enžicov Lojze iz Kozarišč, ki je danes še živ, moj letnik je. Tako. Ja, Enžicov stric je bil toliko star kot jaz… Janežič Andrej pa je umrl, Tomaževec… In ko sem jaz prišel na vrsto pravi zdravnik, oberlajtnant, oberarcte:

»No – zdrav … bolan?

Pa sem rekel: »Bolan sem!«

Pa pravi: »No, kaj te pa boli?«

Tako me je vprašal, ko me je pregledoval.

»Ja, kaj«, sem rekel, »noge me hudo bolijo zmeraj!«

Pa pravi: »Zini!« Sem pa zinil, pa pravi: »Cane hat gut!«To so zobje, kajne, cunge je pa jezik po nemško. »Gut ist!« – pa so zapisali za mizo. No, potem pa dvigniti noge – pa sem pokazal noge nazaj.

»Fus hat auh gut!«

Potem je pa ta oberarcte, ki je bil oberlajtnant pomigal, je prišel pa hauptman, on je bil pa regument arcte . No, me je prav tako spraševal, pa sem povedal tako kot prej. Pa se obrne – se bodo smejali, bodo rekli, lej ga, hudirja – pa pravi:

»Hier einmal niht gajdnet. Kom šon vider curik nah cvaj monat.« Za dva meseca, kajne…

[por.Malgaj]

Ha haha super zgodba, gormar!

vidim da od nekdaj blefiramo....