Lovro Kuhar-Prežihov Voranc

[Kranjski_Janez]

IR87,

hvala za tole hitro biografijo. Zgleda, da je imel Kuhar vsako oblast hitro v želodcu. Le poglej, vsaki se je upiral, nobene ni sprejel za svojo.

Pustimo v miru še tega nesrečnega Pivka. Po vojni je moral kar precej trpeti, ko je gledal prebegle Primorce, ki so bežali pred Italijani in fašizmom na to stran v kraljevino.

Maistra na Primorskem ni moglo biti. Vojska je sicer bila, vkopala se je v Gorici, vendar poveljnik ni dobil nikakršne podpore od narodnega sveta v Ljubljani, ker so gospodje velepomembni politiki mislili, da njihova beseda v svetu kaj velja in da se bodo o meji pogovarjali na mirovni konferenci. In tako se je GSR2 vrnil domov na Kranjsko in zgodovinski moment je bil zamujen.

Bog vedi, kdaj je bilo v Ljubljani 10 tisoč prebivalcev, morda v Prešernovih časih. L. 1880 jih je bilo že dobrih 24 tisoč, od tega slovensko občujočih 75,1%, nemško pa 23,3%. Zadnji AO popis iz l. 1910 pa pravi takole: 33.846 Ljubljančanov se je izreklo za slovenski občevalni jezik, 5950 pa za nemškega (to je ~14%).
Vir: Nemci v Ljubljani : 1861-1918 / Dragan Matić, str. 433.

Osebno mislim, da se ne bi želel borit na italjanski strani (otrokom zmeraj razlagam, da so nas zahrbtno napadli ) pa tudi AO bi mi očitno šla na živce, zato bi bil najverjetneje kakšen razbojnik...

Nikar. Razbojniki in hudodelci so imeli opraviti z orožniki in ti niso poznali šale. Preberi si tole: Orožništvo na Kranjskem : 1850-1918 / Pavle Čelik

Ima kdo podatke, kako je bilo z t.i. zelenim kadrom pri nas ? Zelo malo je zaslediti o tej temi, števičnosti, morebitni organizaciji...? Zanimiva je tudi ambicioznost povojnih t.i. republik, ki so vznikale v lokalnem okolju in so bile očitno protest proti monarhiji ali celo proti združevanju v SHS.

Ni mi še prišlo pod roke. Organizirani niso mogli biti, vsaj na Primorskem in na Kranjskem ne, saj so v času do preboja Soške fronte veljali vojni zakoni. Če so se zavlekli v mišje luknje, so imeli po vojni težave, ker so bili skrivači. Če so se odtihotapili v drugo deželo, pa so bili postopači in vohuni, ki so jih lovili orožniki (glej prejšnji odstavek).

* Janez, Peterlina (branitelja Škabrijela) sem potegnil slučajno. V mislih sem imel prigodo na sprejemu pri Karlu, kjer ga je ta namenoma prezrl, ko je izvedel, da je "Kranjec". Pobrano po Švajncerju.

Na, ja, se mi je zdelo. Tudi v zadnjem dokumentarcu o Slovencih v prvi vojni se je o tem prav uživaško mazohistično razgovoril. Le kdo ali kaj je njegov vir?

KarlI se mi zdi en tak cesar, ki je spoštoval vojsko. Obiskoval je regimente, zakaj bi ignoriral vojake, ki so mu jih poveljniki želeli predstaviti?
Bolj verjetno se mi zdi, da se je pri ta prvih predolgo zadrževal, potem pa ga je šef protokola cukal za rokav, naj že konča, ker se že mudi. Pomisli na našega predsednika na kakšnem sprejemu.

[Kranjski_Janez]

Še nekaj zanimive literature:

Slovenci sodelujejo v parlamentarnem življenju Avstroogrske kar aktivno, npr. konkretne zahteve o narodnostnih pravicah so preko političnih strank prenašali v deželne zbore, kjer smo imeli Slovenci po volitvah 1867 že 44 svojih poslancev (na Kranjskem 25 od 36-ih).

O tem je pisal Janez Cvirn: Razvoj ustavnosti in parlamentarizma v Habsburški monarhiji: Dunajski državni zbor in Slovenci (1848 - 1918)

Deloma smo imeli šolstvo v lastnem jeziku, v vojaških enotah, v katerih smo imeli večino ali pa smo bili drugi narod po številu, tudi pravico do poveljevanja in sporazumevanja v lastnem jeziku.

Odnos vojske do Slovencev in obratno je raziskoval Rok Stergar: Slovenci in vojska, 1867 - 1914: Slovenski odnos do vojaških vprašanj od uvedbe dualizma do začetka 1. svetovne vojne

Glede primerjave razmer v AO in Kraljevini pa lepo pričata Mariborski in Koroški vojaški upor leta 1919, po katerem je bila slovenska vojska ukinjena, slovenščina kot sporazumevalni jezik v 100 % slovenskih enotah tudi, poveljevati so začeli srbski kraljevi oficirji in celo nemčurji, ki so prej bili iz te iste vojske izključeni zaradi negativnega odnosa do SHS in posledično nelojalnosti. Maistra so upokojili, vojake pa poslali na jug Srbije, na Kosovo, kamor so nato romali prenekateri slovenski rekruti.

Švajncer te je prehitel: Slovenska vojska 1918-1919


BERIMO!

[aljaz]

Predlagam, da se osredotočimo na topiko, obenem pa priporočam branje Vošnjakovih spominov ( Jože Vošnjak - Spomini, 1906), ko tulimo, češ kako enakopravno da smo bili Slovenci zastopani v telesih političnega in kulturnega odločanja v Avstriji.

Očitno je na Kranjskem bilo ponemčevanje milejše, na Štajerskem in Koroškem pa je Slovencem precej trda predla. In Voranc s koroške ter Pivko s štajerske, pa kak Maister v MB dokazujejo, da so gledali na Nemce precej drugače kot pa lokalna politična elita v Ljubljani. To dokazuje tudi neodločnost oblasti v Ljubljani ob prevratu jeseni 1918 in pomladi 1919 leta.

[ir87]

Zelo zanimivo odslikuje duha časa pred prvo vojno tudi Podbevšek v knjigi Ivan Grohar. Žal ni bila ponatisnjena in je edina naklada tam nekje iz leta 1930. Življenjepis Groharja je v knjigi ves čas vpet v prikaz družbenih razmer, povzetkov člankov iz časopisov itd. Izvemo npr., kako zviška je herenfolk gledal na slovensko kulturo, da je bilo zaradi številnih komisij izredno težko ustanoviti likovno revijo in to na Kranjskem (eden od argumentov oblasti je bil, ja, saj tile zagovedneži vendar ne premorejo znanja, da bi pisali o kulturi, bolje je, da jim ne dovolimo izdajati revije, da se ne osramotijo...). In seveda peripetije, zatohlost in kratkovidnost slovenskih politikov.
Od tod sem po spominu napisal tudi št. prebivalcev, pa sem se očitno uštel. Sicer sem preverjal tudi tule www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:doc-0GBMI ... 347805/PDF pa sem žal gledal napačno stoletje. Vendar je tudi 14 % nemcev veliko za prestolnico Kranjske, ne ? Če je v statistiki bilo zajeto še takratno primestje (Šentvid ipd) potem je razmerje v samem mestu še nekoliko neugodnejše.

Ja, pri Kraljevini sem pozabil na vojsko. Napaka je bila centralizacija, šele tik pred drugo vojno so začeli delat na federalizaciji (SFRJ je v bistvu zamo povzela nastavke). Vendar to, da si v trgovini kupiš kruh v slovenščini in da ne rabiš v nemšo šolo po mojem odtehta poveljevanje v vojski.
Vedet moramo, da je na Koroškem in Štajerskem ponemčevanje bilo načrtno in velikopotezno. V Nemčiji so ustanavljali razne sklade in društva (šulferajne, kulturbunde ipd.), ki so zbirali denar za gradnjo in delovanje nemških šol, vzpodbujali priseljevanje, kupovali zemljo itd. Šlo je za celovit koncept t.i. širitve na jug. To niso heci. Hkrati so oblasti seveda omogočale zapiranje slovenskih šol. V bistvu je na koncu bilo v slovenščini samo osnovno šolstvo po vaseh. Na gimnazijo brez sprejemnega izpita nemščine nisi mogel.

Ti so vsem narodom omogočali doseči "enakopravnost in nedotakljivo pravico do varovanja in skrbi za svojo nacionalnost in jezik" Ja seveda, saj to napišejo vsi vendar je problem praksa (v Avstriji in Italiji imajo zakone o zaščiti manjšin pa je v praksi zelo malo od njih recimo). Tudi za šestojanuarsko diktaturo bi lahko našel vznesene hvale o modrosti kralja rešitelja, njegovemu čutu za dolžnost in skrbi za podanike, bla,bla.

K volilni pravici sodi tudi pravica kandidirat in bit izvoljen. Kdo je lahko kandidiral ??

Saj nismo tako zelo zašli, oris "širših družbenih razmer" kar nekako sodi k Kuharju. Splača se brat tudi njegove črtice (pa ne Solzic), kjer izvemo o življenju in navadah kmečkega človeka, ki jih več ni (a jih je ohranil v literauri-mislim, da je pisal ravno z namenom ohranitve) in seveda tudi o problemih ponemčevanja. Namreč, metoda njegovega pisanja ni bila domišljija in fikcija temveč je zmeraj izhajal in gradil na resničnih utrinkih, dogodkih, ljudeh, navadah itd. Ki jih je seveda literarno obdelal vendar srž ostaja. Žal mislim, da so večji del dosegljive samo v Zbranem delu (tam nekje okoli leta 1965).
Pa seveda romane Doberdob (vojna oz. proti vojna tematika), Požganica (koroški boji in plebiscit) ter Jamnica (življenje vaške skupnosti).
Por. Malgaj: V Požganici so liki tudi Malgaj, Kotnik, Maister... Če slučajno nisi bral.

[por.Malgaj]

Se strinjam, z osnovne teme nismo zašli, se je debata (plodno!) pač razvila in me veseli, da je še možnost, izvedeti kaj več o periferiji velike vojne, aktualnih razmerah pred in po njej pri nas.

IR87, res je, verjetno so bile razmere pri vas hujše, za Slovenca je bilo tedaj na Kranjskem najbolje, pa čeprav še vedno slabo. Hribar kot ljubljanski župan je do leta 1911 ogromno naredil za Ljubljano ožje, in njeno zaledje v pogledu tega. Mislim, da nekje imam njegove spomine, jih moram še malo pregledat...npr. tudi Maister je bil po rodu Kranjec

Sicer pa se spomnim, da se je prevrat začel v Ljubljani 29.10.1918, ko je poročnik Mihajlo Rostohar prisegel poslušnost novi državi in odrekel isto AO z besedami; "Mi vojaki odrekamo pokorščino Avstriji in prisegamo zvestobo svoji narodni državi Jugoslaviji!". Na sedanjem sedežu univerze, tedaj pa središču oblasti na Kranjskem. Naslednji dan je de facto prevzel vojaško oblast v Ljubljani z razorožitvijo madžarskega bataljona v vojašnici na Kodeljevem.

Peripetije, zatohlost in kratkovidnost naših politikov-kot bi pisali o današnjem dnevu, haha se strinjam! O politikih tedaj in sedaj se mi zdi, da je škoda pisat ali debatirat, ker nas bo dejansko odneslo od teme.

Glede pravice, kdo je lahko bil izvoljen in po kakšnem ključu, moral pa preveriti v literaturi. Sporočim, čim najdem!

Požganico sem bral pred davnimi leti, spomnim pa se, da so kontemporarni liki (Malgaj, Maister) tam predstavljeni v nekoliko bolj človeški luči-ali se motim? Časa za branje mi zadnje čase zmankuje, ampak bom si ga pa vzel poleti...Vidim, da bosta letos temi Koroška in boj za severno mejo na splošno. Hudič je, ker je preveč vsega, pa ne gre vse v eno glavo