Lovro Kuhar-Prežihov Voranc

[ir87]

Da ne smetim po temi o Ivanu Hovniku sem prenesl sem:
Aljaž: Prežih naj bi služil v bataljonu ki ne obstaja. Mislim, če se spomnim dobro v Doberdobu omenja pohodni bataljon št. 100.

No, Doberdob je ipak literarno delo. Pogledal sem v biografijo Prežihov Voranc-pisatelj in politik (Druškovič, založba Drava Celovec), ki je mimogrede zelo zanimiva. Tam navaja, da so Kuharja mobilizirali julija 1914, avgusta pa je začel služit v Lipnici in nato v Kapfensbergu. Sam je v življenepisu za PEN navedel, da so ga vpoklicali v "koroški polk kaiserschutz št.4" (??), nato je bil po dopustu zaradi superarbitracije (to je verjetno preiskava protidržavnega elementa?) premeščen v IR 7 potem pa še v IR 27 s katerim je odšel na fronto.

[klemen55]

Lovro Kuhar (Lorenz Kuhar) je bil julija 1914 kot Infanterist dodeljen 4. koroškemu domobranskemu pešpolku v Celovec, kjer je ostal do oktobra 1914, ko so ga iz zdravstvenih razlogov odpustili iz avstrijskega domobranstva.

Junija 1915 se je ponovno javil za aktivno službo pri dopolnilnem poveljstvu v Celovcu. To ga je najprej poslalo v vojaško oskrbovalno skladišče v Gradec (nem. Graz), nato pa je bil sredi julija 1915 premeščen v 27. štajerski pešpolk, s katerim je kmalu zatem kot navaden Infanterist odšel na tirolsko fronto. Dne 19. oktobra 1916 je dezertiral Italijanom na območju Corna Campa Bianca.

Toliko na kratko o Prežihovem Vorancu.

lp,

Klemen

[Kranjski_Janez]

Klemen,

ali je to zadnje res? Pivko #2?
Ne morem verjeti. Dezerter... hm... naj mu bo. Ampak ne k Lahom!

[ir87]

Prebeg je seveda dejstvo. Če se prav spomnim, je prebegnil skupaj s še enim sodrugom.
Vzrok: nestrinjanje z narodnostno politiko AO
(bil je iz krajev, kjer je ponemčevanje preko raznih šulferajnov in kulturbundov bilo zelo hudo).
Ob predaji naj bi zahteval, da se da v zapisnik zaznamek, da ni prebegnil iz strahopetnosti temveč zaradi nasprotovanja AO. Javil naj bi se tudi v prostovoljne enote, da bi se boril na strani Srbije, pa so ga Italjani raje zadrževali v zaporu.

Da je bil strahopetec, glede na njegovo kasnejše delovanje, ne bi mogli trdit.

Kaj je recimo Ljudevit Pivko? Izdajalec ali domoljub ? Vsekakor domoljub, vendar se lahko vprašamo, kako bi se končalo za Slovence, če bi ga Italjani jemali resno in bi takrat prebili fronto. Po drugi strani pa bi se vojna morda končala prej in bi bilo prihranjeno marsikatero življenje. Kot je sedaj težko modrovat kaj bi bilo če bi bilo, je tudi takrat bilo še težje bit pameten.
Tudi je vprašanje, od kod jemat voljo, če te nemško govoreči častniki in celo sam cesar odkrito prezirajo (npr. primer poročnik Peterlin ) ipd.

[aljaz]

Zakaj so prebegnili vedo samo oni sami. NI jim zameriti, človek v stiski rešuje svojo glavo, kako ve in zna. J**eš ideologije, ko gre za polne riti na Dunaju, ti pa prodajaš svojo glavo lačen in žejen.

Že Schalekova primerja in se čudi nenavadnemu nasprotju:
" Še dve uri imajo pred seboj. Marsikateri le še dve uri življenja.O čem razmišljajo? Kako se počutijo? Medtem ko sama jem in klepetam, so oni tam. Pripravljeni na napad. Čakajoč. In vsak dan so nekje takšni čakajoči ljudje, ki ne vedo, ali bodo živeli dlje kot dve uri. In ob istem času se tisoči prehranjujejo, kramljajo in se vozijo v avtih. Čas gledaliških sezon je. Sedaj se ljudje v vseh evropskih gledališčih in dvoranah smejejo. V vseh gostilnah, salonih in vrtovih se obeduje. Kramljajo. Igra prijetna glasba. In tukaj na tolminskem je četa. Čakajoča. Pripravljena na napad..."

Po mojem mnenju je to najpogostejši razlog za prebege. Pomanjkanje smisla nadaljevati. Schalekova zato sama ugotavlja da vojna NI naravna stvar. Jo odkrito zavrača.Kdo bi se boril za državo, kjer špekulanti mastno služijo na račun bedne raje, svobode in priznjanja pa jim ne obljubijo. Vsi udeleženi, ki so preživeli pekel vojn ugotovijo, da so bili vrženi na žrtveni oltar boga vojne, z namenom, da bi se krivična razmerja med elito, ki ima in tistimi, ki nimajo - ohranila. To se v mnogih dnevnikih lepo bere.

[Kranjski_Janez]

Zdaj pa moram kaj odgovoriti, da ne boste rekli, da provociram, potem pa izginem kot kakšen klasičen troll.

Ko je govor o prvi vojni, ne obsojam mobilizirancev, ki zaradi samoohranitvenega nagona zapustijo svojo enoto in se predajo nasprotniku, ki jih umakne z bojišča v ujetniški "zbirni center". Še posebno, če so se bojevali na neki oddaljeni fronti daleč od svoje ožje domovine, recimo v Galiciji in v Karpatih.

Ne razumem in ne morem pa se strinjati s tem, da se bojuješ na meji svoje ožje domovine in prestopiš na stran nasprotnika... khm, sovražnika, mu ponudiš svoje usluge in sprejmeš od njega orožje, da bi se boril proti še do predkratkim svojim kameradom oz. še huje, proti svojim sonarodnjakom, ki so ostali zvesti svoji širši domovini.

Zanimivo, v IR87 so bili mobilizirani Štajerci s Celjskega, pretežno Slovenci, ki so jih tudi zatirali nemško usmerjeni sodeželani, pa vendar na fronti niso prestopali k Italijanom in jim celo ponujali svojo pomoč. Če bi bili pivkoti, kdo bi branil Škabrijel? Hessenčani in Linzer-zweierji (na katere kvazi zgodovinarji tako radi pozabljajo, vsaj Klavora je pošten do njih)?

Kaj je recimo Ljudevit Pivko? Izdajalec ali domoljub ? Vsekakor domoljub, vendar se lahko vprašamo, kako bi se končalo za Slovence, če bi ga Italjani jemali resno in bi takrat prebili fronto.

Lahko, prosim, definiraš, kaj pomeni biti domoljub.
Pivko in domoljubje, kot ga jaz razumem, ne hodita z roko v roki.

Tudi je vprašanje, od kod jemat voljo, če te nemško govoreči častniki in celo sam cesar odkrito prezirajo (npr. primer poročnik Peterlin ) ipd.

Upam, da vir za to tvojo omembo ni pripoved iz zadnje slovenske serije o prvi vojni.

Vsi udeleženi, ki so preživeli pekel vojn ugotovijo, da so bili vrženi na žrtveni oltar boga vojne, z namenom, da bi se krivična razmerja med elito, ki ima in tistimi, ki nimajo - ohranila. To se v mnogih dnevnikih lepo bere.

Zanimivo, kako stoično so ta razmerja prenašali podaniki njegovega veličanstva kralja Jurija. Samo Irci so imeli kralja polhn kufer, ne pa tudi "tistih, ki so imeli".

[aljaz]

Glede Pivka, Voranca ter podobnih, menim, da je treba prebege gledati skozi oči ideje jugoslovanstva, ki je roko na srce v tistih letih za nas Slovence precej obetalo. In ker so bili Italijani - kot tudi Srbi del Antante, je to bila logična izbira. Čudno se čuje ampak prej ko bi Avstrija izgubila vojno, prej bi se jugoslovanski narodi združili. V tej luči lahko gledamo tudi prebege Čehov in drugih slovanskih narodov izpod jarma nemške in ogrske prevlade. V vseh spominih (tudi tistih objavljenih pred 2. sv. vojno) je čutiti ta optimizem v ideji jugoslovanstva.

Ja je pa res, da smo Slovenci zanimiv in kompleksen narod, kar se potrjuje tudi dandanašnji z obujanjem in bizarnim tolmačenjem svoje "polpretekle" zgodovine.

[Kranjski_Janez]

Ja, Aljaž, saj vem, da je moj pogled na tisti čas omejen s sedanjim vedenjem, kdo so (bili takrat) Italijani in Srbi ter kakšni so njihovi interesi. Žal mi je, da so bili naši tako naivni in politično nerazgledani. Prodali bi se čisto vsakemu, ki bi jim obljubil, da jih bo odrešil "Nemcev".
Saj nekaj podobnega se je dogajalo že pred tisoč leti Karantancem, ko so klicali na pomoč Bavarce. NIč nas ne izuči!

[aljaz]

Saj nekaj podobnega se je dogajalo že pred tisoč leti Karantancem, ko so klicali na pomoč Bavarce. NIč nas ne izuči!

Pravzaprav se nam dogaja podobno tudi danes.

[por.Malgaj]

Ko je govor o prvi vojni, ne obsojam mobilizirancev, ki zaradi samoohranitvenega nagona zapustijo svojo enoto in se predajo nasprotniku, ki jih umakne z bojišča v ujetniški "zbirni center". Še posebno, če so se bojevali na neki oddaljeni fronti daleč od svoje ožje domovine, recimo v Galiciji in v Karpatih.

Ne razumem in ne morem pa se strinjati s tem, da se bojuješ na meji svoje ožje domovine in prestopiš na stran nasprotnika... khm, sovražnika, mu ponudiš svoje usluge in sprejmeš od njega orožje, da bi se boril proti še do predkratkim svojim kameradom oz. še huje, proti svojim sonarodnjakom, ki so ostali zvesti svoji širši domovini..

Podpis pod tole, točno tako tudi je.

Ni problem, če ti je osebno vojne zadosti, in se je ne želiš več udeleževati, čeprav so zakoni glede tega zelo jasni, kazen pa, hm, kakor kdaj...Čeprav je tole oportunizem.

Problem pa je, če obrneš orožje proti svojim sonarodnjakom, svojim interesomn in svoji domovini in s tem svoje ljudi obsojaš na podaljševanje trpljenja, in druge nepredvidljive posledice...Kaj recimo narediti, če se ti pred cevjo znajde sobojevnik, sonarodnjak? Sprožiti ali ne?

Zakonsko določena kazen je tu kar drakonska (večina držav, ki ima danes še smrtno kazen, jo kar večinoma predvideva za veleizdajo-kot se taki dejavnosti sicer reče ). Angleži imajo pregovor; "Wright or wrong my country."

Pa še to, če nam je všeč ali ne, takrat smo bili državljani Avstroogrske monarhije in s tem podložni njenim zakonom. Tudi danes se točno ve, kdo tvega in kaj tvega, če se loti državnega udara (ne glede na to kako bi bil taisti upravičen ali zaželjen).

Vojna je žal še kako naravna, sicer je že zdavnaj več ne bi bilo. V večih razpravah in predavanjih sem zasledil, da baje v Evropi vojne po 1945 ne more več biti, pa lahko samo pogledamo ex YU, ali pa zdajle, Ukrajino