Iz časopisov vojnih let

[gormar]

Čeprav je ta tema časopisje iz vojnih let, pa bom sem prilepil tudi link do časopisa vojnih veteranov Bojevnik, ki je izhajal po prvi vojni.
Vsebuje nekaj pričevanj in zgodb iz velike vojne, sploh v prvih številkah, pozneje pa preide v politični časopis.

http://www.dlib.si/v2/Results.aspx?query=%27source%3d%C4%8Dasopisje%40AND%40rele%3dBojevnik%27&browse=%C4%8Dasopisje&pageSize=20&sort=date&sortDir=ASC

[305]

Zanimiva zadeva. Jo poznam. Škoda le, da se spomini Ivana Rozine končajo z "se nadaljuje" ... Pozna mogoče kdo od forumašev nadaljevanje zgodbe?

[svejk]

Fotografije tega oltarja nimam in je ne poznam. Mogoče pa Solkanci imajo kakšno in jo celo lahko prispevajo?

Slovenec, 19. 6. 1918, str. 3:

Iz Solkana. Solkanska občina je zanimiva v svetovni vojski. Obdana je od treh znamenitih trdnjav: od ene strani je gora Sv. Gabrijela, od druge Sabotin, od. tretje Sv. Gora, mimo občine pa teče zelena Soča. Tu so se bili najstrašnejši boji. Kot velezanimiv vojskin spomin bo ostal oltar, ki se rabi pri službi božji v Solkanu sedaj, ko sta obe domači cerkvi porušeni. Ko je sovražnik vzel Solkan, je odnesel iz podružne cerkve sv. Roka lesen stranski oltar, ki je bil posvečen vernim dušam. Oltar so postavili pod goro Sv. Gabrijela in so ga začetkom Lnhi rabili za službo božjo. Ko so naši junaki vrgli sovražnika nazaj, je bil oltar naši armadi kraj molitve, tolažbe in daritve. Ko smo se začetkom pomladi domačini vrnili v svoje kraje, smo prinesli oltar iz strelskih jarkov v veliko dv orano Nibrantove palače, ki se sedaj rabi za službo božjo. Vse, kar je na oltarju, je zanimivo. Nc le oltar, tudi svečniki so bili v boju. Posode za oltarne cvetice so iz šrapnelovih škatelj, veje in zelenje okrog oltarja je iz bojne črte. Na oltarju je slika Jezusa, ko je krvavi pot potil na Oljski gori. Koliko junakov je molilo pred tem'oltarjem, koliko umirajočih se je oziralo na njega! Pred tem oltarjem se zbiramo Sol-kanci posebno ob nedeljah in praznikih. Hudo je naše gorje, ker vse smo zgubili, a oltar naš nam pa pravi, da so še veliko hujše trpeli naši junaki. On je videl uboge ranjence, slišal klicc umirajočih in blagoslavljal trume padlih junakov. Res, oltar nam je prava tolažba. In vi, ki ste zgubili svoje drage na gori Sv. Gabrijela, ko poj-dete kedaj pogledat skozi Solkan, ne za-bite pogledati našega oltarja! Morda jc bil tudi vašim dragim ranjkim junakom v zadnji uri tolažba in krepilo.

[svejk]

Hm, upal sem, da bo kateri od Solkancev kakšno besedo ali dve namenil tudi gornjemu zapisu. Škoda ...

Slovenski gospodar, 5. avgusta 1915:

Naši potomci bodo slavili naše junaške čine.
Četovodja Kalist Ketiš, doma od Sv. Trojice v. Slov. goricah, nam piše dne 27. julija z južnega bojišča:
Čez tri mesce smo že tukaj na jugu. Dne 11. aprila t. 1. smo se odpeljali iz ljube domovine na jug proti solnčni Italiji. Sicer še ni kazalo, da takoj stopimo v bojno črto. Ta čas še je bil zrak čist okoli Gorice, vendar težke slutnjo so nas obhajale, da ne bo dolgo tako. Priprave so kazale na vojsko. In res, dne 20. majnika je nastal naenkrat „alarm". Odmarširali smo proti italijanski meji ter potem čez Sočo na naravno utrdbo kamenitega Krasa. Tukaj smo bili nastanjeni v neki vasi ter pripravljali utrdbe proti bodočemu sovražniku. In nismo dolgo čakali, že dne 23. majnika'ob 3. uri popoldan se nam je naznanilo, da je vojska napovedana. Zgražali smo se nad prisegolomnim sovražnikom, kateri je huji kot Rus . Čakali smo prihodnega dneva v nadi, da nas že takoj napade. Vendar se je videlo, da polentar še ni pojedel svoje priljubljene „špiže", kajti ni ga še bilo videti nikjer. Tudi naslednje dni smo videli le sovražne zrakoplove, kateri so se hoteli prepričati, kako so
razvrščene naše čete, vendar smo za predrznost nekatere poslali na kamenita tla našega Krasa, kjer so potem pobirali potrte kosti svojega rojstva. Vendar, kakor se je videlo, so imeli takih krokarjev-ptic dovolj, ker naslednji dan so krožili kar po trije naenkrat nad nami. Tretji dan se je že slišalo prvo streljanje topov sem od morja. Pogum nam jo rastei, torej skoro bomo videli polentarje. Še smo čakali nekaj dni, kar prižvižgajo neko jutro granate v našo vas. Mi smo se smejali, ko so tako imenitno udarjale na skalo, kjer ni bilo nikogar. Od tega dno so začeli rabiti svoje topove, pehota si ni upala naprej čez Sočo.
Enkrat so se predrznili delati most čez Sočo. Naša artilerija je to opazila ter poslala samo dve granati v pozdrav in ves sovražni predrzni, naklep je bil ponesrečen. To je trajalo potem več tednov. Konečno so le bili primorani, da so pričeli napadati.
Sedaj šele so so začeli boji v pravem pomenu. Sovražna artilerija je municijo kar razsipavala, pokalo je grozno, vendar brezuspešno. Cela dva mesca je sovražnik obstreljeval naše postojanke, ko je komaj prišel v cilj. In kakšno topove ima! Učinki so grozni! Strel pada za strelom. Vendar naše čete stojijo kakor skala, ne prežene jih sovražni ogenj,, kakorš-
nega ni bilo na kakem bojišču. Pri vsakem napadu ima sovražnik grozne izgube.
Težko je popisati boje zadnjih dni. Mrliči so nagromadeni pred žičnimi ograjami in smrad se širi daleč na okrog. Ko smo prišli s svojo strojno puško v strelni jarek, je moral en mož iti ven pred okope ter odstraniti mrliče, da smo imeli razgled proti sovražniku. Seveda ni bilo to nič kaj prijetno opravilo, ker so nekateri mrliči ležali že po 6 do 8 dni tamkaj.
Gozd. v katerem so naši strelni jarki, je grozno razmesarjen. Granate so silno delovale v tem gozdu. Drevesa so polomljena, tla razrušena, da ni mogoče naprej. Na drevesih visijo kosi nog in rok, črevesa in sploh ostanki teles. Niti misliti ni, da bi mogel vse to kdo odstraniti. V strelnem jarku je pol jarka vode in krvi s trupli pomešane . . . Grozen smrad povsod, kamor stopiš .. .
Jaz sem prideljen oddelku, ki ima skrbeti za menažo za naš oddelek. Vsak večer in celo noč smo s kuhinjo v strašnem ognju na odprtem prostoru sredi sovražnih granat. Enkrat je ena treščila komaj 15 do 20 korakov od mene. Ne vozniku z dvema konjema, ne meni se še dosedaj niti las ni skrivil, za kar hvala Mariji! Polentarji ne morejo priti niti za ped naprej, kar jim gotovo kvari že itak razdražene živce. Vsi smo enega mnenja in prepričanja: Zmaga mora biti na naši strani, čeravno pademo
vsi! Naši potomci bodo o nas govorili še čez stoletja: Bil je rod, kateri nam je ohranil zemljo, in sicer zemljo slovensko, milo našo domovino! Torej dragi rojaki, kateri še mogoče pridete za nami: Pogum! Vojskujmo se do zadnjega moža! Pokažimo, da smo vredni sinovi naših slovenskih pradedov, kateri so marsikaterokrat pošteno naklestili polentjarje ter tako ovenčali s slavo našo zgodovino. Naše geslo naj bo: „Vse za vero, dom, cesarja in milo našo slovensko ter avstrijsko domovino!" Pozdravljam vse bralce „Slov. Gosp.* in „Straže"!

V teh časih je sedaj velika večina časopisja dostopna v digitalni knjižnici (dlib.si). Zato najbrž ni več smiselno, da sploh še priobčim kakšen zapis iz časopisja vojnih let ...
Vse dobro,
Švejk

[305]

Verjetno bo to res držalo. Zato bi bilo smiselno dodat posebno rubriko kjer bi bili le linki do posameznih časopisov.

[svejk]

Iskalnik zadošča - link do glavne strani imaš pa tule: www.dlib.si

[svejk]

29. februarja 1920 je časopis Slovenski narod na drugi strani objavil novico - katere delček prilagam:

"Prvi jugoslovenski polk v Sibiriji.
V Sibiriji v Tomsku pri I. jugoslovenskem dobrovoljskem polku se nahajajo čvrsti in zdravi tile naši fantje (letnica pomenia rojstno leto), katerih Imenik ie prinesel sabo gosp. Julij Sevnik, učitelj na Vranskem:
Artač Valentin 1890 Brezovica; Akički (?) Ivan 1887 Kostanjevica: Artač Franjo 1883? Podpeč: Ažman Franc 1893 Železniki: Arhar Franc 1890 Rovje; Arigler Ad. 1889 Kamnik: Aubel Albin 1894 Vitica:
Borštnik Jakov 1886 Vrhnika; Buh Anton 1893 Ljubljana: Blažič Jakob 1893 Ragovo: Borštnik Bruno 1897 Ljubljana: Benedičič Ivan 1890 Studeno, Kranj; Borštner Vincenc 1894 Zgornja Šiška; Bratuž Mohor 1893 Draga, Brejc Valentin 1891 Tržič, Kranj: Benedičič Mihael 1882 Dobrava /.../"

Seznam je v treh stolpcih. Najdete ga na priloženi povezavi :

http://www.dlib.si/preview/URN:NBN:SI:D ... 80217#hit1

-Žal ni najboljši sken in se pri nekaterih letnicah in imenih ne da najbolje prebrati. Sem imel sicer namen prepisati celoten seznam iz časopisja pa - sem se spomnil, da to ni najbolj "zaželjeno". Bojda iz časopisja ne more biti nič dobrega ...

Morda bo komu, ki raziskuje usodo svojih prednikov in so bili le-ti ujeti v Rusiji, tole prišlo prav.

Vse dobro,
Švejk