Na današnji dan

[BHIR4]

...je leta 1922 na Madeiri prminil naš zadnji cesar v AO vladavini, Karel I.

[tattenbach]

Zanimiv bi bil razvoj dogodkov,če bi FJI umrl prej in Karel prevzel vodenje monarhije pred sarajevskim atentatom... Če? Ugibanj je lahko veliko...Vsekakor pa ni dobro,če kdo predolgo na oblasti...in FJI je bil predolgo.

[svejk]

Pred atentatom? Potem Karel ne bi videl prestola, ker bi ga prevzel Franc Ferdinand in vprašanje, ČE bi šel on potem v Sarajevo.
Lahko špekuliramo kaj bi bilo in kako, če: - bi cesarjev sin Rudolf prevzel oblast že prej in ne bi tragično končal? Če bi pred l. 1914 prevzel oblast Franc Ferdinand in izpeljal reformiranje države? Če - bi Karl uspel doseči separatni mir? Same špekulacije...

[tattenbach]

Hitreje sem pisal kot mislil Prestolonaslednik Rudolf je bil upornik in njegova smrt je še danes skrivnostna.Mogoče bi vodil monarhijo nesprotno kot oče...in če si oče zavzemal za vojaško rešitev, bi on ukrepal drugače. Prej ko slej bi pa tako nekdo odpotoval v Sarajevo...ali on ali Ferdinand ali Karl. Imajo pač dobre čevapčiče....

[gormar]

Kakorkoli, smo pod Habsburžani živeli in preživeli (z nekaj krajšimi prekinitvami) obdobje od leta 1283 do 1918. V tem času smo dobili vse kar imajo veliki, razen nacionalne države, ki je dozorela šele pred 20timi leti.

Večkrat se sprašujem, kaj je bilo v tej rodbini tako posebnega da je toliko časa ostala na oblasti?

[Kranjski_Janez]

Strinjam se s Švejkom: same špekulacije... what-if history s preveč neznankami.

Menim pa, da je Franc Jožef vladal predolgo in se nikoli ni mogel izviti iz svoje avtoritarnosti in iz priviligiranja nemštva v avstrijskem delu svoje monarhije.

... Mogoče bi vodil monarhijo nesprotno kot oče...

Oprosti, ampak ne morem si pomagati: si mislil nAsprotno ali nesprEtno?

Prej ko slej bi pa tako nekdo odpotoval v Sarajevo...ali on ali Ferdinand ali Karl. Imajo pač dobre čevapčiče....

Hja, o tem sva debatirala včeraj z Aljažem na poti iz Linza. Meni ne gre v glavo, zakaj se je prestolonaslednik FF peljal kabrioletu, čeprav so ga svarili pred varnostnimi težavami. Aljaž pa me je opomnil, da si je upal še provocirati z obiskom prav na Vidov dan.
Če bi cesar FF ali pa cesar Karli naredila isto neumnost, bi sigurno enako končala.

Večkrat se sprašujem, kaj je bilo v tej rodbini tako posebnega da je toliko časa ostala na oblasti?

V ključnih zgodovinskih momentih so bili na oblasti pragmatični vladarji, ki niso trmasto vztrajali pri svojem prav. Meni je, recimo, všeč Friderik III. Z vsemi povzpetnimi plemiči daleč naokoli je sklepal dedne pogodbe in imel res srečo, da je vse preživel (Celjski, Korvini). Kerlc je bil tudi Karl VI, ki je posilil svoje plemiške podanike s pragmatično sankcijo.
Edino naš preljubi FJI je trmoglavo rinil v destrukcijo monarhije. Najprej Ausgleich, sledila je kolonija Bosna, za finale pa drvenje v vojno.

[BHIR4]

Leta 1854 sta se na današnji dan poročila Franc Jožef in Elizabeta Bavarska(Sissi).


Vesele pirhove praznike!

[BHIR4]

Še pomnite kameradi, na današnji dan 1915.leta?

[gormar]

Danes se je naš predsednik Turk udeležil praznovanja 150 obletnice Risorgimenta (političnega in družbenega procesa, ki je leta 1861 pripeljal do združitve vseh manjših držav na Apeninskem polotoku v enotno državo Italijo) Lepo je, da smo do sosedov prijazni in prijateljski, in da si želimo, da "ne vrag le sosed bo mejak". Prav pa je tudi, da imamo pred očmi zgodovinska dejstva, ki so usodno vplivala na nas. Tokrat se bom osredotočil na vojaško dogajanje na naši zahodni meji.



Sardinski kralj Albert je leta 1848 izkoristil ugoden trenutek in napadel Avstrijo. Avstija se je bila prisiljena braniti in legendarni fedmaršal Radetzky, je v ob sodelovanju slovenskih fantov gladko porazil Italjansko vojsko pri Custozzi.

Čez eno leto so se italjani ponovno zbrali in izzivali vojno srečo, pa jih je Radetzky ponovno porazil v bitki pri Novari, kljub temu, da so imeli Italjani, 13 000 vojakov več.

Po tem so Italjani 10 let dali mir, leta 1859, pa so na svojo stran pridobili Francoze, ki so napadli dotedanjo zaveznico Avstrijo in tako Italijanom omogočili delno zmago. Leta 1866 so italjani spet izkoristili Avstrijsko-prusko vojno in Avstrijcem skočili v hrbet ter okupirali Benečijo in Furlanijo.

Potem so Italjani sklenili navidezno zavezništvo z Avstrijo in ob prvi priložnosti, ki se je ponudila (leta 1915) ponovno Avstrijcem skočili v hrbet, za namenom, da mejo pomaknejo še bolj na slovensko ozemlje. Zopet se je našel legendarni vojskovodja Borojevič, ki se je odločil, da bo Italijane zadržal na reki Soči, čeprav je večina vojaških poveljnikov menila, da bi bila reka Sava bolj primerna. Tako je z velikimi žrtvami (600 000 Italijanov, 400 000 »Avstrijcev«), tudi iz strani slovenskih fantov, obramba na Soči zdržala 11 Italijanskih ofenziv in tri peklenska leta.

Na koncu je Borojeviču uspelo samo z eno ofenzivo Italijane potisniti za 100 km v notranjost do reke Piave. Italjani se tudi tam nebi ustavili, če jim nebi pomagali Francozi, Angleži in Američani. V tistem trenutku (1918) je razpadla avstro-ogrska in Italijani so okupirali »nikogaršnje« ozemlje. Prišli bi do Save, če jih v Logatcu nebi ustavil nek srbski oficir, z peščico vojakov in grožnjami v srbskih manirah. Leta 1941 so izkoristili Nemški napad na Jugoslavijo in z svojo vojsko dosegli reko Savo. »Ljubljansko pokrajno« so v svojih rokah obdržali dve leti.

Potem so se zopet pridružili »zaveznikom« (Francozem, Angležem in Američanom), z upanjem, da bodo pobrali drobtinice iz mize zmagovalcev. Zaradi ideje o tem, da je potrebno komunizem potisniti čim dlje na vzhod, jim je uspelo obdržati Trst in Gorico.



Če bi bil jaz predsednik me na današnji proslavi zagotovo nebi videli, rajši bi šel na oskrunjeno pokopališče branilcev slovenske zemlje blizu kraja Asiago v Italiji.