David Erik Pipan "Tako značko nosim jaz ..."

[305]

Oglasi se kaj mimo.

[krt]

Še enkrat čestitke avtorju in hvala za izvod. Enkratna zadeva, ki bo kljub krizi s časom vzbujala zanimanje za predelavo.

[305]

Glede na to, da si med prvimi, ki je prišel do svojega izvoda verjamem, da si boš ukradel ves dragocen čas in učno snov temeljito predelal... in ko jo boš, pričakujem še kak daljši komentar/kritiko.

[305]

"Veliko in lepo presenečenje!
Nova knjiga Davida Erika Pipana o znakih iz prve svetovne vojne, najbolj temeljito in natančno delo o tej tematiki, kar jih je bilo narejenih. Skupaj s knjigo Aleša Lipovca imamo zdaj celoto, kot smo o njej lahko samo sanjali in si jo želeli.
Vesel sem, da lahko na stara leta napišem nekaj takega. S takšnimi knjigami korenine naše slovenske zgodovine postajajo vedno močnejše in trdnejše.
Sledite s svojimi znanji in spoznanji ter gradivom tudi drugi, če le morete in če vam je dano!

Siv in deževen jesenski dan, toda zaradi te nove knjige zelo lep in sončen!

Tudi mi, Slovenci, nismo kar tako!

Janez J. Švajncer"

[janes5]

Čeprav knjige še nisem videl pa kar slutim da je to veliko delo in vredno truda.Po Lipovčevi je to že druga knjiga u značkah in komaj čakam da jo dobim v roke in seveda preberem.Zaninmivo bi bilo konec leta naredit eno vitrino s knjigami izdanimi letos ob 100 letnici samo iz tega našega konca ob Soči
pozdravlja janes

[305]

Poleg Švajncerjevega prvega odziva na knjigo, sem danes prejel še tale daljši zapis, ki ga na njegovo željo z veseljem objavljam.

Najbogatejša knjiga do sedaj!
(David Erik Pipan: "Tako značko nosim jaz ...";, Društvo soška fronta, Nova Gorica 2014)

S knjigo Davida Erika Pipana "Tako značko nosim jaz ..." in s podnaslovom Avstro-ogrski vojaški znaki in značke, vojaške značke slovenskih enot in soškega bojišča 1914-1918, smo Slovenci na 418 straneh v lepi in bogati knjigi dobili najpopolnejši in najobširnejši pregled tega področja, kar jih je bilo pri nas narejenih do sedaj. Težko verjetno, da bo doseženo mogoče še preseči. Zdaj je zaokrožena celota, ki jo predstavljajo katalog Svetovna vojna 1914-1918 iz leta 1988, ta knjiga Davida Erika Pipana in predstavitev znakov, najdenih na severnem soškem bojišču, ki jo je lani dal slovenskim ljubiteljem zgodovine Aleš Lipovec s knjigo Vedno kot pri Bovcu. Leta 1978, ko smo na prvi slovenski muzejski razstavi starih odlikovanj v Pokrajinskem muzeju Maribor in v katalogu, ki je izšel ob razstavi, prvič predstavili tudi avstro-ogrske vojne znake iz prve svetovne vojne, in enako ne leta 1988, ko smo v Pokrajinskem muzeju Maribor razstavili samo te znake, ni bilo mogoče niti slutiti, kako pomembno mesto jim bo nekoč namenjeno v okviru predstavljanja naše nacionalne vojne in vojaške zgodovine. Majhne, na prvi pogled nepomembne kovinske značke so pomenile tudi prvi korak k temeljitejšemu predstavljanju vojaške zgodovine Slovencev v prvi svetovni vojni.
Knjiga "Tako značko nosim jaz ..." je pri tem še posebej pomembna.

Sestavljajo jo štiri velike celote. Prvi, tematsko uvodni del, predstavlja vojaške kape in vse, kar je bilo s temi pokrivali povezano. To je razumljivo in tudi nujno, saj so bile prav kape tiste, kamor so si vojaki in oficirji pripenjali svoje znake. V okviru te predstavitve so zajete tudi kokarde s kap in oznake enot ter posebni znaki, ki so bili uvedeni za nošenje na kapah.

Drugi del knjige predstavlja značke, najprej patriotske, nato vojaške. Predstavljanje avstro-ogrskih patriotskih značk je zelo nehvaležno delo, odkar je pred leti na Dunaju izšla debela knjiga s popolno predstavitvijo tovrstnega cesarsko-kraljevega patriotskega propagandnega arzenala, toda obiti ga kljub temu ni mogoče.

Najpomembnejša izmed vseh štirih celot je tretja, ki predstavlja simboliko in znake slovenskih vojakov v avstro-ogrski vojski. Izraz njihovega slovenskega narodnega čustvovanja so bili trakovi v slovenskih narodnih barvah, ki so si jih našili na kape, pripadnost svojim polkom so potrjevali z znaki. V knjigi so predstavljeni vsi znani znaki enot, v katerih so bili Slovenci v večini.

Naš, slovenski je tudi zadnji del knjige, ki predstavlja znake s soškega bojišča. V spomin na posebej hude boje na tem bojišču v obdobju 1915-1917 so nastali številni znaki z imeni naših krajev. Naj je šlo za povsem tuje enote, tudi ti znaki pripadajo naši zgodovini.

Barvne fotografije znakov v knjigi so na najvišji kakovostni ravni, kot to postaja običajno v knjigah o znakih in v prodajnih katalogih tujih trgovcev. V knjigi "Tako značko nosim jaz ..." pa so te lepe fotografije v bistvu samo dopolnitev bogatega besedila. Piscu Davidu Eriku Pipanu je uspelo najti vrsto podatkov, ki so ostali drugim piscem neznani. Zaradi predstavljanja znakov kot dela življenja vojakov je zapisano ne samo temeljito delo, pač pa tudi zanimivo. Vojaki in oficirji so si na primer na kape radi pripenjali vojne trofeje, ruske kokarde in italijanske savojske zvezdice z ovratnikov, oktobra 1915 pa je italijansko vojno poveljstvo izdalo ukaz, da je treba takoj ustreliti vse avstrijske ujete vojake, pri katerih bi našli kak italijanski vojaški predmet. Ali pa kako se je v svojem dnevniku dr. Jakob Prešeren ponorčeval iz obešanja svetinjic na kapah. "To je sedaj moda. Celi živi oltarčki hodijo okoli po Admontu. Vsekakor najuspešnejše sredstvo zoper brezverske krogle in pravoslavne šrapnele."

Že nekaj teh navedb opozori na največjo prednost knjige "Tako značko nosim jaz ...", to je naše, slovensko izhodišče. Avtor mu sledi ves čas, posebej in odločno pa ga poudari v poglavju o narodnih trakovih. Nemške oblasti slovenskih mest, na primer v Celju, so že leta 1914 prepovedale nošenje belo-modro-rdečih slovenskih narodnih trakov in zastav, ker so to tudi barve Rusije, Srbije in Črne gore. Mestne oblasti pa niso mogle ukazovati vojakom, zato so pohodni bataljoni večinsko slovenskega 87. pehotnega polka korakali na železniško postajo in se poslavljali od domačega mesta z narodnimi trakovi in zastavami. Celjski trgovec Rudolf Stermecki je slovenske trakove prodajal vojakom kljub prepovedi.
Eden najbolj prepričljivih opisov resničnosti slovenskih vojakov v avstro-ogrski vojski je zapis iz dnevnika Ludvika Furlana iz 5. strelskega polka, ko je oktobra 1916 pohodna stotnija tega polka iz Voitsberga na Štajerskem odhajala na bojišče: "Povelje zadoni: "Pozor! Desno glej! Stotnija v štiristopu v desno! Naprej!..."In zagnali smo vrišč, gorske palice so se dvignile, roke so trgale raz čepic državne in nemške znake. Nataknili smo narodne trobojnice, zadonela je naša slovenska pesem! Jezno nas je gledal osovraženi stotnik Majer, žalostno so se ozirali za nami meščani in vzklikali za nami v slovo, želeč nam srečno pot in vrnitev, a mi smo imeli prezir za vse. Zavedali smo se, da nas ženejo kot živino v mesnico, zavedali pa smo se tudi, da smo zvesti sinovi majke Slave!"
Enega izmed vrhuncev knjige pomeni opis nastopa junaškega slovenskega poročnika oktobra 1915, ko je polkovnik ljubljanskega 27. domobranskega polka zahteval, da sname slovenski narodni trak. "Svojega znaka ne odstranim, dokler ne odstranijo tudi Nemci svojih. Nad tri mesece smo požirali na Doberdobu italijanski bobneči ogenj, a ni bilo nikogar, ki bi se zmenil za nas, niti pes nas ni prišel povohat!" - Predrzni ste poročnik! Od kod ste se vzeli?- "Sem Slovenec, ki se ne boji hudiča, ne nikogar, a tudi Nemcem se ne dam ustrahovati!"

Vsi ti navedeni drobci so samo nekateri izmed mnogih, ki jih ponuja obsežna knjiga. Ni jih napisal David Erik Pipan, njegova velika zasluga pa je, da jih je v literaturi in virih našel ter na njihovih temeljih oblikoval svojo knjigo. Ta prednost njegovega dela izstopa toliko bolj, ker večina naših piscev tega ne zmore. Tisti, ki znajo italijansko, ponujajo v svojem pisanju kot naše povzetke iz italijanskih propagandnih časopisov in knjige, drugi, ki jim je bližja nemščina, počnejo enako, le za drugo stran, marsikateri pa sledi kar obema propagandama. Zato tovrstne knjige, četudi v našem slovenskem jeziku, niso čisto nič naše.
David Erik Pipan je zmogel preseči takšne okove. Dal nam je knjigo, ki je zares naša - bogata, temeljita, strokovno in zgodovinsko neoporečna, pisana o vojni, ki ni bila čisto nič slovenska, posvečena tudi vojakom, ki so prišli na našo Sočo z vseh koncev monarhije, ječe narodov, kot so jo tedaj imenovali, namenjena spominu na vojno, ki je za Avstrijo pomenila predvsem obračun s Slovani. Napisal je knjigo o vojni, ki je bila vse najslabše, kot so vse vojne, pa vendar je knjiga "Tako značko nosim jaz ..." potrditev, da je tudi o tem mogoče pisati na naš, slovenski način.

Večjega priznanja knjigi Davida Erika Pipana ni mogoče zapisati.

brigadir
Janez J. Švajncer
16. septembra 2014

[Helena]

Ja, bravo, čestitam, da ti je vse te podatke uspelo spravit v eno res zanimivo in strokovno knjigo, v katero je bilo gotovo vloženega veliko truda. Največje plačilo za trud pa so sigurno takšni komentarji, kot ga je zapisal zgoraj omenjeni brigadir Janez J. Švajncer .

[305]

Če ste morebiti spregledali objavljam še tukaj.
Prva predstavitev knjige "Tako značko nosim jaz ..." bo v petek 26.9.2014 ob 20.00 na gradu Kromberk.

Naslednje predstavitve knjige so načrtovane za:
24. oktober 2014, ob 20.00 uri, Doberob, sedež društva Jezero
26. november 2014, ob 18.00 uri, Ljubljana, Muzej novejše zgodovine Slovenije.

Zagotovo pa bodo sledile še predstavitve v Trstu, Kobaridu in še kje.

Lepo vabljeni!

[305]

Če je morebiti kdo spregledal Soboto Primorskih novic.

http://www.primorske.si/Plus/Sobota/Avs ... udi-znacke

[vox]

Kniiga doma , na hitro prelistana ( za drugo se moram malo več časa vzet po tem napornem vikendu) . Lepa in krasna zadeva vredna vseh pohval . Res David lepa zadeva in za sprejemljivo ceno .