Uniforma Maxa Vogrina, poveljnika Bovca

[lokvar]

Šele zdej prebiram...Super spravljeno skupaj in odlično da se je njegov sin odločil podariti prav v Bovec kod uniforme!!

Bom mogu it pobližje pogledat. Pogreb padlih vojakov, me zanima ali so to tisti ki so maja 44 padli v boju na področju Krna-Peskov-Rdečega roba?

[klemen55]

Tole je nedvomno eden izmed najboljših prispevkov na forumu!

Imam samo nekaj kratkih pripomb in eno vprašanje. Kolikor je meni znano je Max Vogrin, sin železniškega sprevodnika Antona Vogrina iz Maribora, služil v 26. mariborskem domobranskem pehotnem polku vse od začetka vojne avgusta 1914 in ne šele od maja 1915. Če se ne motim, je bil prvič ranjen že avgusta ali septembra 1914 na galicijski fronti, ko je služil kot mlad, komaj 18-letni kadet pri 9. stotniji 26. domobranskega pehotnega polka. Do konca vojne je nato napredoval vse do čina nadporočnika in prejel več odlikovanj, vključno srebrno hrabrostno medaljo 1. razreda. Zanimiva je tudi njegova pot v drugi svetovni vojni, katero je očitno začel pri domačem (graškem) 138. polku gorskih lovcev, čigar I. bataljon v Leobnu je med drugo svetovno vojno (1938-1945) negoval tradicijo 3. graškega in 26. mariborskega strelskega polka. Danes tradicijo obeh nekdanjih c.kr. štajerskih strelskih polkov nadaljuje 17. lovski bataljon avstrijske zvezne vojske v Straßu pri Špiljah.

Bojan22, bi lahko prosim vprašal Maxovega sina, če morda še ima njegov vojni dnevnik? Imam namreč nekje v svojem arhivu shranjen odlomek iz njegovega vojnega dnevnika, v katerem opisuje boje 26. strelskega polka pri Bovcu oktobra 1917. Izvleček je Max Vogrin objavil v Gradcu leta 1927 ali 1937 ob obletnici preboja pri Bovcu. Me je vedno zanimalo, kaj se je zgodilo z njegovim vojnim dnevnikom. Tudi drugače bi me zanimalo, če je pustil kakšne neobjavljene spomine iz prve ali druge svetovne vojne.

Lep pozdrav,

Klemen

[305]

Klemen, mislim da si z omembo dnevnika dolil benzin na ogenj,

[bojan22]

Pozdravljen, Klemen.
Hvala za pohvalo in nova odkritja.
Sam žal ne poznam sina Maxa Vogrina, z njim sta v kontaktu Ivo Ivančič Lurin in Fedja Klavora, ki je njegovo zgodbo tudi predstavil v Bovcu in tudi v Kobariškem muzeju.
Fedja je tudi brskal po arhivih in so podatki ob slikah njegovo delo.
Ob prvi priliki pokažem Ivu tvoje "spremembe" in nova odkritja in z veseljem bom poročal o njegovem komentarju.
Zaenkrat le hvala.
Izkoriščam priliko, da odgovorim tudi Lokvarju, da ne bo mislil, da sem spregledal njegovo zadnje vprašanje. Na tem sva z Lurinom kar nekaj časa delala, a noben podatek ni bil prav "iz prve roke". Vsekakor padli niso iz tiste bitke.
Obstaja knjižica ali brišura o bitkah na Bovškem, ko je Lurin segel za polico, da preveriva, jo ni bilo tam. In dosedaj se ni našla, pa tudi kdo drug, ki jo ima ne.

[bojan22]

Fantje, živjo!
Danes me je poklical Fedja Klavora po posredovanju Lurina. Vesel je, da smo zgodbo predstavili na forumu.
Dal je še nekaj podatkov, ki se nekoliko tepejo s Klemnovimi.
Po več zapisih iz arhivov je Max Vogrin rojen leta 1899 nekje med Slovensko Bistrico in Ptujem Ime kraja se s težavo prebere in Fedja ga je prebral kot Ruicirk, vendar tega kraja nikjer ne najde.
Oče ni bil le sprevodnik, bil je bistrež in intelektualec kot tudi sin Max, upokojen je bil kot visoki železniški nadzornik z državnim odlikovanjem, tu je nekaj v zvezi z Maistrom, vendar iz razgovora na hitro nisem točno razbral.
Izvleček iz dnevnika naj bi bil po Fedjevo objavljen po spominu leta 1957, saj je /zdaj pa izgubite upanje, vsi, ki to berete/ originalni dnevnik zgorel med bombardiranjem Gradca leta 1945.
Povedal mi je še, da so mu Bovčani leta 1944 izročili darilo ob njegovi 45-letnici, kar potrjuje, da je bil letnik 1899. Tu je omenjal Ostana, župana Durjavo in še nekaj lokalnih nosilcev oblasti v Bovcu.
Klemen dobi pa še zasebno sporočilo.

Po drugi vojni je Max Vogrin v 60 in 70 letih z dovoljenjem vseh partijskih oblasti obiskal Bovec, mislim, da so bili z njim tudi sorodniki/bil je drugič poročen/. Gostila sta ga župan Ciril Jonko, sicer gospodarstvenik in znani partizanski bolničar iz bolnic Franja in Pavla, Danilo Šuligoj. Žal sta oba pokojna, Danilo je umrl pred par leti, bil je moj pacient, žal jaz takrat še nisem poznal te zgodbe, sicer bi mi zagotovo veliko povedal.


Pripel sem slikco Danila Šuligoja.

[klemen55]

Pozdravljen Bojan,

Najlepša hvala za nove podatke iz življenja stotnika Maxa Vogrina. Kot sem že omenil izgleda, da je bil Max Vogrin t.i. Kriegsfreiwilliger (vojaški prostovoljec), ki se je leta 1914 prostovoljno javil v vojsko star komaj 16 let. V manjšem članku, katerega sem našel pred leti piše, da je bil leta 1916 star 18 let, da je bil nekdanji učenec mariborske realke in da se je na fronti nahajal že od samega začetka vojne. Tako da mislim, da govorimo tukaj o pravem Maxu Vogrinu. Zato bi bili njegovi spomini toliko bolj zanimivi.

Ja, sem se bal, da bo odgovor glede njegovega vojnega dnevnika nekaj podobnega. Tole je verjetno že četrti vojni dnevnik, za katerega so mi dejali, da je bil uničen med zavezniškim bombardiranjem Gradca.

Izvleček iz vojnega dnevnika je bil definitivno objavljen v obdobju med obema vojnama, ker sem ga našel na portalu ANNO. Mislim, da je bil objavljen enkrat sredi 30-ih let 20. stoletja, ne bom pa sedajle dal roke v ogenj. Zadnje dni sem ga zavzeto iskal, pa ga žalibog nisem našel. Izgleda, da si ga tudi nisem shranil na računalnik ali DVD, ker ga tudi tukaj ne morem nikjer najti. Vsekakor pa je bil objavljen, ker se lepo spomnim, da je pisalo Ing. Max Vogrin: Aus meinem Kriegstagebuch. Potem pa je sledil opis prvega dne bojev pri Bovcu leta 1917. Tole se spomnim kot da bi bilo včeraj, ker sem si še rekel kako super bi bilo, če bi se dalo kako najti njegov dnevnik in ga objaviti. Mislim, da je bil objavljen v enem izmed graških časopisov (Grazer Tagblatt?) ali pa v avstrijskem Wehrzeitungu, kjer so od časa do časa objavili kakšen koristen prispevek. Vem, da je bil papir temno rjave ali bolj rdečkaste barve. Žal s tem njihovim online iskalnikom ne more človek najti ničesar, ker je večina časopisov skeniranih dokaj amatersko, pa tudi drugače ne moreš z njim iskati po vseh časopisih. Izgleda, da sem nanj naletel med naključnim brskanjem po nekaterih številkah.

Ha, zanimivo, nisem vedel, da priimek Jonko še obstaja na Bovškem. Sem nanj naletel že nekajkrat v preteklosti. Pred nekaj leti sem našel nekega poročnika Maksimiljana Jonka, roj. 1917 v Kobaridu, ki je med drugo svetovno vojno služil kot bombniški pilot v italijanskem vojnem letalstvu in je bojda padel v boju enkrat v začetku leta 1943 nad morjem pri Malti, potem ko so Angleži sestrelili njegov (torpedni?) bombnik. Zanimivo pa je, da njegovega imena ne morem najti na spletnem seznamu slovenskih smrtnih žrtev med drugo svetovno vojno na portalu Sistory. Še bolj zanimiv primer pa je gospa Maria Jonko, roj. 1903 v Bovcu očetu Leopoldu Jonku in materi Mariji Zuber, ki je leta 1950 prejela Vojaški Križec kraljevine Italije. Če sem prav razumel opis, je maja 1942 pomagala možu, ki je bil stacioniran kot finančni stražnik v Albaniji, pridobiti pomembne obveščevalne podatke in mu potem rešila življenje, ko sta padla v zasedo albanskih partizanov in je bil njen mož huje ranjen. Ali nekaj podobnega. Morda si kot domačin že kdaj slišal kaj več o tej zgodbi?

Ne naletiš ravno vsak dan na žensko, ki bi prejela italijansko vojaško odlikovanje. Je pa res, da ni bila edina Slovenka. Sem našel še eno ali dve, med drugim tudi bolniško sestro-uršulinko iz Bleda, ki je prejela italijansko bronasto medaljo za hrabrost za vestno in prizadevno službo v eni izmed italijanskih vojaških bolnišnic v Gorici avgusta 1916. Ampak tole je že druga zgodba za kdaj drugič.

lp,

Klemen

[bojan22]

No, mislim, da smo s temi letnicami razčistili, pa očitno nismo.
Na prvi strani tega prispevka je na sliki pod uniformo kratka biografija Maxa Vogrina.
Rojen 20.9.1899, umrl 11.6.1985, torej je bil šele konec septembra 1914 star 15 let. Torej, je tudi leta 16 šele proti koncu dopolnil 17 let.
Tu gredo dodatki vsaj za leto narobe s Klemnovimi.
Leopold Jonko je imel v Bovcu "med drugim" tudi avtobusno prevozništvo in ohranjene so slike z avtobusom Leopold Jonko.
Ciril Jonko, po mojem znanju, je bil njegov sin.
Pa več bo povedal g. Fedja Klavora, ki se z bovško zgodovino natančno ukvarja.

[lokvar]

Neki časa nazaj je bila na ebujbu slika-kartolina na kateri so bile 3 majhne slike Bovca, in sliko nemškega policista. Mogoče je bil pripadnik policijske regimenta Bozen? Sigurno pa spada v to tematiko....
Na žalost je šla...papa.
Novi lastnik mi je obljubil scan slike tako da jo prilepim ko jo dobim....

lp..S

[bojan22]

Slika nagrobnika Jonkovih na pokopališču v Bovcu.



Tale slika družinskega nagrobnika Jonkovih pove več kot obilna pisarija.
Zadnji štirje napisani so očitno otroci Marije in Leopolda ali njihovi partnerji, tista Marija, ki je reševala moža pa je verjetno Mimi, vsaj letnice bi temu ustrezale.
Kar pa se tiče Jonkov iz Kobarida, vsaj nagrobnika ni na pokopališču nobenega s tem priimkom, pa tudi sam, ki sem več kot 60 let preživel v Kobaridu se ne spomnim tega priimka v zvezi z mojim rojstnim krajem.
Sem pa v Bovcu v službi od 1984 in sem poznal in zdravil Cirila in Rezi, Lidija je bila pa Cirilova žena.

Priporočam v branje knjigo o bolnici Franji, kjer je ogromno podatkov o Danilu Šuligoju in tudi veliko njegovih zgodb, ki jih je sam napisal.

Pa da ne bomo preveč zapletali, posvetimo se bolj Vogrinu. Sicer smo pa še vedno na off-topicu.

Še slika Jonkove trgovine:

[bojan22]

Prijatelji, še posebej Štajerci
V veliko čast mi je, da Vam predstavim zadnje pridobitve v vitrini Maxa Vogrina.
Ljudje, ki so dobri po srcu, se očitno prepoznajo. Maxov sin je ponovno obiskal Bovec in seveda Iva Ivančiča Lurina, ter mu prinesel še par "drobnarij", kot je rekel, za dopolnitev zgodbe o očetu.
Za začetek nabor medalj iz prve vojne, če bo kaj odziva pa zvečer ali jutri zjutraj še češnja na torto.





Ja, kar "bogato uniformo je imel že v prvi vojni.