Zakon o varstvu kulturne dediščine

[yurko]

Citat iz včerajšnjih poročil ob 17.:
[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=2yVqdGuJ-1U[/youtube]

Pa še članka iz Dela in Dnevnika. Drugi za nas ni toliko zanimiv, a odraža splošno klimo.

Zakon o varstvu kulturne dediščine
Abolicija za (črne) zbiralce
Ministrstvo za kulturo poziva, da brez kazni prijavite arheološke najdbe v zasebni hrambi
Novi zakon o varstvu kulturne dediščine predvideva abolicijo za vse tiste, ki iz takih ali drugačnih razlogov »na črno« hranijo arheološke predmete ali cele zbirke. V letu dni od začetka veljavnosti zakona, to se pravi do 1. marca 2009, lahko pooblaščenim zavodom prijavijo, kaj hranijo doma brez potrdila o izvoru.

Tako kot je prejšnja, tudi sedanja zakonodaja določa, da so predmeti, ki imajo vrednost kulturne dediščine ali se zanje to predvideva, najdeni pa so bili na površju zemlje, v zemlji ali vodi, last države. Dostopni morajo biti čim širši javnosti, zato jih je treba praviloma hraniti v za to pooblaščenih zavodih, muzejih in galerijah. Znano je, da je veliko takih predmetov v zasebni lasti, kamor so prišli z načrtnimi prepovedanimi arheološkimi izkopavanji, z nakupi od preprodajalcev, lahko pa tudi z naključnimi najdbami ali dedovanjem. Tako so nedostopni strokovni in laični javnosti, čeprav so morda še kako pomembni za poznavanje naše kulturne preteklosti, morda celo za nacionalno identiteto.

Vsekakor je vredno pohvale, da zakon omogoča urediti to kočljivo področje za nazaj, s tem pa tudi večjo preglednost in urejenost za vnaprej. V drugem odstavku 135. člena zakona je namreč zapisano, da kdor bo v predpisanem roku hrambo arheološke najdbe brez potrdila o izvoru prijavil državnemu ali pooblaščenemu muzeju, ne bo kaznovan za »predhodna kazniva dejanja in prekrške«. To pa so: »nedovoljeno raziskovanje in iskanje arheološke ostaline, iz katere izvira arheološka najdba, opustitev dolžnosti obvestila pristojne organizacije o arheološki najdbi, nedovoljeno hranjenje arheološke najdbe in tatvina, ki je posledica posedovanja te arheološke najdbe«. Predvidenih je torej kar nekaj odpustkov.

Kot je bilo povedano na včerajšnji konferenci za novinarje na ministrstvu za kulturo, si ureditev stanja želijo tudi nekateri zbiralci. Abolicija namreč ne zajema predmetov, mlajših od sto let, čeprav je po zakonu tudi to dediščine. Tu so mišljene predvsem zbirke iz prve in druge svetovne vojne, vendar večina teh zbirateljev že zdaj tesno sodeluje s pooblaščenimi ustanovami, zato ni bojazni, da bi bile zbirke ogrožene. Tudi ni bojazni, da bi država predmete preprosto zaplenila, ker pa odkupovati nečesa, kar je tako državno, ne more, »zakon predvideva poleg popisa in dokumentiranja tudi finančno nadomestilo stroškov dosedanjega hranjenja tistih predmetov, ki bi bili od pristojnih muzejev prepoznani kot premični spomeniki oziroma spomeniške zbirke in prevzeti v javne zbirke, ostalo gradivo pa bi ostalo pod pogoji, ki jih bodo opredeljevale pogodbe s posestniki, še naprej v njihovi hrambi«. Seveda, če ni predmet pridobljen z nepooblaščenim načrtnim izkopavanjem, pri čemer ima besedo policija.

Ministrstvo bo ljudi ozaveščalo s posebno zloženko s pojasnili, na njej pa je tudi seznam javnih zavodov, s katerimi se lahko zbiralci oglasijo. Menda so se nekateri že.

Milan Vogel

Odgovornost države do kulturne dediščine
Ljubljana - Novi zakon o varstvu kulturne dediščine (ZVKD), ki je prešel v veljavo marca letos, je uvedel novo ločevanje muzejev na državne in pooblaščene. Kriterij ločevanja se nanaša na prvotnega ustanovitelja muzeja. V Sloveniji je devet muzejev, ki jih je ustanovila država, drugi so nastali pod okriljem občin.

To seveda pomeni, da bodo morale občine po novem zakonu zagotoviti sredstva za delovanje regionalnih in občinskih muzejev, vendar se zdi, da je zakon, ki je že stopil v veljavo, prehitel marsikatero občinsko birokracijo, presegel nekatere lokalne proračunske zmožnosti, v nemalo primerih pa padel tudi v neurejena ustanoviteljska in druga vprašanja med občinami.

Čeprav je še prezgodaj, da bi lahko merili dejanske učinke zakona, obstaja strah, da se bo muzejska dejavnost zelo centralizirala, predvsem pa, da bo finančno breme za nekatere občine preveliko. Bojana Rogelj Škafar, direktorica Slovenskega etnografskega muzeja, ki spada med državne muzeje, meni, da bo šele praksa pokazala, ali to res pomeni centralizacijo muzejske dejavnosti. Uredba o vzpostavitvi muzejske mreže za izvajanje javne službe na področju varstva premične kulturne dediščine in o določitvi državnih muzejev iz leta 2000, ki ne velja več, je bila po njenem mnenju dobra, saj je natančno določala tipologijo muzejev (državni, pokrajinski, mestni, medobčinski, posebni, zasebni) ter jasno opredeljevala strokovno in teritorialno matičnost, kar je bila dobra podlaga za strokovno delo vseh muzejev in njihovo medsebojno sodelovanje. Obseg in narava delovanja državnih muzejev sta bila jasna tako v omenjeni uredbi in sta tudi v novem zakonu, medtem ko po njenem mnenju zakon premalo jasno definira na novo vpeljane pooblaščene muzeje.

Direktorica Mestnega muzeja Idrija Ivana Leskovec opozarja predvsem na to, da je naloga tako državnih kot pooblaščenih muzejev enaka in da sta obe vrsti muzejev v državni javni službi, zato njuno ločevanje za strokovno delo ne bi smelo biti bistveno. Pomanjkljivost tega zakona vidi v tem, da muzealci niso uspeli uveljaviti zahteve po posebnem zakonu, ki bi se ukvarjal samo s premično dediščino. Prav tako je opozorila na dejstvo, da s prenehanjem veljave uredbe o vzpostavitvi muzejske mreže ni jasno, s čim bo problematika teritorialne pokritosti in razpršenosti varovanja dediščine po novem urejena.

Direktor Mestnega muzeja Ljubljana Blaž Peršin meni, da bi morala država sprejeti ustrezno zakonodajo o financiranju občin oziroma pokrajin pred področno zakonodajo, ki ureja financiranje muzejske mreže. Ločevanje muzejev na državne in pooblaščene po njegovem mnenju za seboj potegne razmislek o tem, ali bomo uspeli razvojno naravnati pokritost Slovenije z ustrezno strokovno pokritostjo javne službe in jo finančno podpreti, da ne bomo razvrednotili dosedanjih standardov. Pokritost z zadostnimi finančnimi sredstvi je nujna, saj lahko nastane nenadomestljiva škoda, ki bi, če sredstev ne bo dovolj, pomenila izpad posameznih segmentov kulturne dediščine.

Pojavlja se tudi vprašanje, ali bo zakon spodbujal večjo obiskanost muzejev, boljše razmere za strokovno delo, izobraževalno vlogo muzejev in pridobitno oziroma samopreživetveno dejavnost muzejev. Rogelj-Škafarjeva meni, da zakon profitnih dejavnosti ne ureja, saj je za to bolj pristojen zakon o uresničevanju javnega interesa v kulturi, vendar bi to področje v prihodnje morali nujno povezovati s finančno zakonodajo in nuditi znatne davčne olajšave sponzorjem in donatorjem, ki bi zaradi tega raje uveljavljali svojo družbeno odgovornost in hkrati krepili svojo prepoznavnost v družbi. Peršin pa opozarja, da muzeji niso več le čuvarji predmetov, temveč so postali izjemno pomemben dejavnik na področju izobraževanja in drugih kulturnih dogajanj. Zelo pomembno je, kar kaže tudi svetovna praksa, da na muzeje gledamo kot na mediatorje med publiko, preteklostjo in sedanjostjo.

Ida Hiršenfelder

[stirnpanzer]

A bi kdo"prilepil današnjo oddajo", ki je bila okrog 14. ure- ne vem pa na kateri radijski postaji- je blo govora o zakonu.novem

[305]

Bilo je na radio Koper v oddaji Aktualno. Jaka je odlično zagovarjal mnenje zasebnih zbiralcev.

[Domn]

to je brezveze
Še popis zbirk in davek na zbirke naj uvedejo, pa bo vse pod kontrolo...jaoooo
Bi pa bilo smešno, da pokažeš sliko rjavičaste, nagrižene konzerve in jo hočeš prijavit pri uradni osebi, češ, da gre za narodno dediščino

[stirnpanzer]

Sem takoj za to, da začnejo pobirat davek na zbirke, pa še davek na detektor in kramp.Samo da bo mir.Ma to ne bo šlo tako na lahko.Je pa tista konzerva po zakonu v istem košu, kot najbolj vredna značka ali čelada.

[Domn]

Mogoče kakšna dobra lastnost davka in popisa zbirke?
Morda bi se na trgu pojavilo več militarij, to je pa tudi vse.

Ali državna sekretarka na Ministrstvu za kulturo misli, da mora imeti vsak predmet potrdilo o izvoru, ali na splošno za celo zbirko? Če mislijo za vsak predmet posebej izdajati potrdila, če vprašate mene, to ne vodi nikamor. Zasebnih zbiralcev je v Sloveniji ogromno in veliko jih nima ravno majhnih zbirk, da ne govorimo o vsakdanjih izkopavanjih novih predmetov. Zame osebno preveč časovnega obsega in da bi imel doma gajbo papirjev...ne vem no.
Kako bi bilo potem s trgovanjem militarij? Izdati novo potrdilo, ali pridobiti potrdilo od prejšnjega lastnika in kup podpisov in žigov, da je vse to legalno narejeno?

[Miško]

Nekaj me zanima...torej se med arheološka izkopavanja šteje samo predmete najdene NA, V zemlji in vodi? kaj pa podstrešje in kupovanje?
Če bo šlo tako naprej se bom vrgu kar na znamke...al pa evro kovance

LP, Jure.

[Bajonet15]

Glede kupovanja, če kupiš kar je izkopano(najdeno v nad zemljo ali v vodi) moraš isto prijavit.
Zanima me kako je pa predvsem glede lepih eksponatov, bajoneti... ki niso bili skopani.

Namreč tam nekje v enem členu je omenjeno tudi dedovanje. A mogoče mislijo to da ti po očetu podeduješ zbirko, ki je iskal pred toliko leti in gre večinoma za predmete najdene na zemlji.

[Lojs]

Jaz bom vse prodal v Italijo pa se naj jebejo

[Freak1]

Kakor sem danes izvedel v muzeju,je ta zakon nastal tudi zaradi takšnih ljudi,ki stvari raje prodajo drugam.

Rečeno mi je tudi bilo,da naj bi takšni zakoni že obstajali v franciji,italiji in španiji.


pa brez zamere

lp