In memoriam Siro Offelli

[305]

Za božične praznike nas je zapustil naš italijanski prijatelj Siro Offelli.

Zbirateljem je bil znan kot odličen poznavalec vsega, kar je bilo povezano z avstro-ogrsko vojsko. Bil je tudi avtor knjig o AO orožju in opremi, ter soavtor številnih drugih knjig na tematiko prve svetovne vojne. Zaljubljen je bil tudi v svoje gore, več desetletij je bil vodja gorskih reševalcev v Arsieru, kjer je živel.
Pravzaprav je obe ljubezni združil v eno, v tisto, ki se imenuje raziskovanje gorskega bojevanja na italijanskem bojišču med prvo svetovno vojno.
Vedno je bil pripravljen deliti svoje znanje z drugimi in pomagati, če je le mogel in znal.

Vsaj enkrat letno je obiskoval tudi naša Srečanja s preteklostjo, kjer sva se (pa ne samo midva) zaklepetala v zanimive pogovore, ki jih je pogosto začel s toplim nasmehom in besedami »Davide, senti, …«, a minulega novembra ga ni bilo. Prijatelj, s katerim je običajno prihajal, me je obvestil, da ga je v kremplje prijela zahrbtna bolezen in da že dva meseca leži v bolnišnici… Ko sem mu za minule praznike pisal voščilo, sem čutil neko temno slutnjo.

Osebno sem ga poznal več kot dvajset let in večkrat sva šla tudi na kakšno »strokovno ekskurzijo«, na Monte Cimone, Monte Chieso, Monte Pasubio!
Izlet na Monte Pasubio v njegovi družbi je bil res nekaj enkratnega. Z Antonom Grahkom ml. sva želela spoznati kraje kjer se je bojeval njegov ded, soimenjak. Je tega res že 15 let? Vzpon, na način, ki je dovoljen samo posvečenim. S terencem GRS po sicer za ves promet zaprti mulatjeri skoraj čisto do vrha, potem pa peš naprej. Po nekaj urah fantastičnega vremena, temni oblaki. In na pol poti med spustom po »cesti 52. galerij« nas je dohitela peklenska nevihta, z vsem kar ti radodarno nebo lahko pošlje… In smo vedrili v eni izmed galerij, dokler nebu ni zmanjkalo krogel in ognja. Družbo sta nam delala dva hitronoga mladeniča, ki sta strelam navkljub želela v dolino, a ju je odločna Sirova roka potegnila nazaj v suho notranjost le par sekund preden je na mulatjero pred mani treščilo…

Nepozabno in žal tudi neponovljivo!

[M67]

Naj počiva v miru! Za vedno se ga bom spominjal po njegovih knjigah in kratkem srečanju v Šempetru.

[klemen55]

Moje sožalje njegovi družini. Sira Offelija sicer nisem osebno poznal, so mi pa zato toliko bolj poznane njegove knjige, o katerih imam same dobre besede.

lp,

Klemen

[agrahek]

Tudi jaz izrekam svijcem sožalje in še enkrat bi se rad zahvalil Siru in Davidu,
da si šel z menoj, do mi je veliko pomenilo. Upam, da bom še kdaj šel.
Sedaj mislim, da vem kje je na Pasubiu moj ded zajel 11 Italjanov,
kraju se reče Groviglio.

Lp