Alpinski klobuk

[305]

Pred enim tednom mi je znanec zaupal v restavriranje italijanski alpinski klobuk, ki ga je pred skoraj tridesetimi leti našel na Rombonu.
To kar mi je bilo dano v roke je še najbolj spominjalo na brezoblično gmoto zmečkanega in strganega, predvsem pa krhkega filca, ki je bil gosto preraščen z drobnimi koreninicami.
Že ob hitrem pogledu se mi je zazdelo, da ima velik potencial.
Sledilo je skrbno pranje v hladni vodi, kar je pripomoglo k temu da se je klobučevina zmehčala in se je klobuk lepo razprl. Potem sem orevidno odstranil koreninice Ker sem imel v preteklosti v obdelavi že kakih 20 podobnih primerkov, sem že imel narejen primeren kalup za sušenje. Previdno sem moker klobuk razprl in postavil na kalup. Skrbno sem poravnal vse gube, stisnil skupaj raztrganine in mu vrnil značilno obliko. Po enem dnevu sušenja sem s skritimi šivi zašil dve največji raztrganini, ostale sem samo stisnil skupaj brez šivanja. Po šivanju sem ga na nekaj mestih ponovno nekoliko zmočil in popravil obliko. Po še enem dnevu sušenja, se je ponovno nekoliko strdil, čisto dovolj, da sam obdrži svojo značilno obliko.

Postopek sem opisal zato, ker so me že večkrat spraševali kako ravnati s takimi najdbami in ker sem videl tudi že take posege, da me boli glava še sedaj.
Jaz se držim treh osnovnih pravil:
1. Ne odpiraj klobuka, ko je trd, ker bo zaradi krhkosti počil, obvezno ga zmoči.
2. Ne impregniraj ga z raznimi laki, razredčenimi lepili, olji in podobno. Ko se bo posušil bo sam obdržal obliko.
3. Raztrganine se dajo z malo občutka čisto lepo zašiti, bog ne daj lepiti! Če ostanejo manjše luknje ni nič narobe.

[aljaz]

Uuu, lep. Lepo je uspelo. Pri filcu je fajn, ker obdrži obliko ko ga enkrat oblikuješ. Pa ne razpade. Super kos! Bravo!
KO tako spremljam, Očitno je teh klobukov ostalo kar precej!